Ni besed, da bi lahko opisal v celoti ta dva tedna na M.P.Š.-ju (Mladinski poletni šoli slovenskega jezika) v Ljubljani. Menim, da je bilo to ena izmed najlepših izkušenj, kar sem jih kdaj doživel v svojem mladem življenju. Poletne šole so res nepozabne, kajti ko se jih udeležuješ, spoznaš ljudi z različnih koncev sveta in tako prideš v stik z njihovimi kulturami, ki so včasih podobnejše, drugič pa se razlikujejo od tvoje.
Vendar sem v Ljubljani čutil, da je M.P.Š. drugačna od poletnih šol angleščine, nemščine, španščine ali francoščine, ki jih udeleženci obiskujejo samo, da bi se izboljšali pri tujem jeziku. V Ljubljani je bilo različno, kajti udeleženci niso prišli le, da bi utrjevali slovenski jezik, ampak tudi, da bi bolje spoznali domovino svojih dedov, prednikov oziroma da bi se vrnili k svojim koreninam. Obisk Slovenije jim ni pomenil le obisk tuje države, temveč tudi drugega doma.
Dnevi so bili res naporni na M.P.Š.-ju, saj smo od ponedeljka do petka v jutranjih urah sedeli za šolskimi klopmi. Popoldne pa nas je čakal pestri spremljevalni program (ogled ljubljanskega mestnega središča, popoldan v bazenu Atlantis, ki smo se ga vsi veseli, pohod na Šmarno goro, ki nas ni preveč navdušila etc.). Večerjam so sledile tudi raznovrstne dejavnosti (impro-gledališki večer, M.P.Š. ima talent itd.). Ves vikend smo bili zasedeni s celodnevnima izletoma, in sicer: v soboto smo si ogledali Velenje z okolico in Škofjaloko, nedeljski izlet pa je bil posvečen Gorenjski (predvsem Bledu).
Lekcije v razredu so bile zelo zanimive, ker smo zraven slovnice in teoretičnega učenja slovenščine dosti vadili konverzacijo, tako da smo debatirali o aktualnih temah (2000. obletnici od ustanovitve Emone, Svetovnem nogometnem prvenstvu). To je bilo res dobro, ker smo se po zaslugi debat takoj začeli pogovarjati med sabo, se bolje spoznali in se na tak način takoj spoprijatelji. Lektorju je v razredu uspelo ustvarjati prijetno, družabno, prijateljsko vzdušje, in sicer preko že omenjenih debat pa tudi iger v zvezi z jezikom (slovnico, besediščem). Zelo sem zadovoljen, ker sem s pomočjo lektorja, ki se mu posebno zahvaljujem, dosegel cilje, ki sem si jih zastavil za M.P.Š.: odpravil sem določene jezikovne negotovosti v svojem govoru in obogatil besednjak, pri pisanju pa opravljam manj napak.
Edina negativna plat je, da smo skoraj vsak dan imeli precej domačih nalog, ki smo jih vedno pisali v poznih večernih urah, ker smo ostale dele dneva raje preživeli s prijatelji. Vendar je bilo prav, ker smo lahko utrjevali slovenščino le z vsakodnevno vajo, in sicer s pisanjem, pisanjem in pisanjem.
Kar me je presenetilo, da je v razredu poleg dobrega vzdušja med sošolci prišlo tudi do istega vzdušja med lektorjem in dijaki, in to se ni dogajalo le v našem, temveč v vseh razredih.
Najbolj sem hvaležen M.P.Š.-ju, ker sem po njegovi zaslugi spoznal ljudi iz številnih evropskih držav in celo ljudi, ki ne živijo v moji celini, temveč onkraj oceana. Skoraj takoj smo med sabo postali prijatelji, morali smo namreč odpraviti le prvotno tremo. Upam, da bodo prijateljstva, ki so nastala na M.P.Š.-ju, trajala s časom, ker sem se res imel lepo in se vsak dan zabaval s temi osebami.
Kar mi je bilo tudi všeč, da smo se poleg slovenščine učili še nekaj besed oziroma stavkov v jeziku drugih udeležencev, tako da smo na koncu že v številnih znali pozdraviti in voščiti dober tek vsaj v petih jezikih, kar pomeni, da smo med sabo tudi primerjali svoje jezike, ki so se jim v naših primerjavah pridružile še naše kulture, jedi, navade mladostnikov v naši državi itd.
Zavedal sem se tudi, da smo v primerjavi z udeleženci prvih izdaj M.P.Š.-ja dosti srečnejši, saj bomo lahko s pomočjo facebooka in drugih socialnih omrežij komunicirali med sabo še naprej. Oddaljenost ne predstavlja več ovire, vsaj za komunikacijo.
Edino, kar bi si lahko zdaj zaželel, je, da bi se srečal vsaj z nekaterimi prijatelji M.P.Š.-ja. Uspelo mi je že s prijateljico, zato upam, da mi bo uspelo še z drugimi. Res bi bilo lepo, če bi se srečali v kakšnem velikem evropskem oz. ameriškem mestu ali še bolje doma pri nekom izmed nas, ki pa mora imeti veliko hišo.
Ne vem, če se bo ena od mojih želj izpolnila, toda prišel sem do zaključka, da so mladinske poletne šole, bi si drznil reči, res čarobne, ker ko se jih udeležiš, gledaš potem na svet z različnega zornega kota, po njihovi zaslugi spoznaš ljudi z vsega sveta in ti spreminjajo za vedno življenje.
Danilo Devetak, udeleženec 9. Mladinske poletne šole slovenskega jezika 2014