Okus, ki nas privlači

Ko začnem razmišljati o tem, kaj mi slovenščina pravzaprav pomeni, ne morem mimo vprašanja, kaj pomeni tistim, ki se z njo ne ukvarjajo profesionalno, a jo uporabljajo še več kot mi, »raziskovalci«. A je sploh občutijo kot nekaj stvarnega? Včasih se niti ne zavedamo, v kolikšni meri se z nečim združimo. Na jezik je treba paziti. O skrbi in ohranjanju raje ne bom govorila. Kot jezikoslovka sem med študijem poslušala znano vprašanje: »Kaj je najprej, jezik ali misel?« Hm, tega še ne vem, ampak vem, da je meni slovenščina druga. Iz tega izhajajo tudi nekatere težave ...

Čeprav se nam slovenščina pogosto zdi zelo težka (kar v bistvu tudi je!), ima neki svoj okus, ki nas pravzaprav privlači. Kot če ješ limono, čeprav je prekisla. Prav to, kar je nam »prekislo«, je lahko nekomu drugemu najslajše, kot na primer znana dvojina, brez katere to besedilo ne bi bilo popolno, tudi če bi hotela. Lahko jo ljubiš, lahko jo sovražiš – na koncu jo boš imel rad. Odkar sem v učbeniku Jezikovod prebrala nekaj vrstic Draga Jančarja o tem, zakaj je dvojina lepša in boljša, gledam nanjo čisto drugače, me ne moti in se ne morem dovolj dobro izraziti brez nje, na neki način jo pogrešam in ne morem, da je ne bi uporabljala. »Svet je za dva in za dobrega angela z njima, s tretjim so že težave.« Kljub temu da se danes veliko ljudi trudi, da bi dvojino pozabili.

Kaj pa skloni? Enako, enim so zanimivi in lepi, drugim pa neumni in grdi. Ker jih imam tudi v svojem jeziku, mi niso nikoli delali velikih težav. Ampak bilo mi je simpatično in zanimivo opazovati svoje kolege in kolegice na tečajih, ki so prihajali iz drugih držav, kako se mučijo in zapletajo z jezikom, dokler na koncu celo ne uganejo pravilne oblike!

Pa še to – res ne vem, kam bi ga uvrstila – neki fant je celo Poletno šolo govoril »lahko se vprašam« namesto »lahko vas/te vprašam« in zelo smešno mi je bilo, ker sem razumela, začetniki pa so se naučili napačno. Nihče ga ni hotel popraviti, češ, saj vsi razumemo, kaj je hotel povedati.

Brez vsega tega slovenščina ne bi bila slovenščina. Dodati pa moram še naglas, ki – kolikor koli se močno, močno, najmočnejše trudimo, da bi ga zadeli – vedno po neki nikoli razkriti poti pobegne in odpotuje do neke druge črke, na katerih niti sanjali nismo, da bi lahko bil. 

Ampak ko vse to skupaj premešamo, pa tudi malo ljubimo, ko se navežemo na neke stvari, knjige, pesmi, drage osebe in prostore, povezane s slovenščino, se nam naenkrat odpre pot, po kateri se zelo lahko koraka. In slovenščina postane del nas.

Snežana Goršek, diplomirana filologinja splošnega jezikoslovja s slovenščino na Univerzi v Beogradu