torek, 28. maj 2013

A je slovenščina težek jezik?



Mnogi tujci in mnogi Slovenci bi se strinjali – brez pogojev – da je slovenščina težek jezik. Učil sem angleščino Slovence kot tuji jezik petnajst let in – zaradi tega – moram reči, da nisem tako prepričan, da je slovenščina res tako težka. 

Če vprašam svoje slovenske prijatelje, zakaj je težek, mnogi bi mi povedali, da je dvojina primer težavnosti slovenščine. Ne se strinjam – čeprav je dvojina res redka stvar med jeziki, ima redno in logično obliko v slovenščini. 

Predvsem težko je sklanjatev, posebno za Neslovane, ker je zelo težko reči eno enostavno stvar brez sklanjatve. Če tujci lahko se učijo slovensko sklanjatev, naslednja težava bo množica parov dovršnih in nedovršnih glagolov. 

Še eno vprašanje: ali je angleščina lahek jezik? Skeptičen sem. Res je, da na začetku je enostaven (en razlog za to: brez sklanjatve je). In vsi slišijo angleščino v medijih. Ampak črkovanje v angleščini je zmedeno in skoraj kaotično. Kje, kako in zakaj naj v angleščini uporabimo člene, je bolj zadeva umetnosti in občutka kot logika ali pravila. Tudi ima jezik tako veliko časov, da ne morejo se strinjati, koliko jih je!

Po mojem mnenju, najbolje bistveno je dostop ene kulture do tujih jezikov. Slovenija ima štiri sosede in vsak od njih ima svoj jezik, in iz druge jezikovne vrste (slovanske, romanske, nemške in ugarske). 

Slovenci razumejo, da morajo govoriti tuje jezike. Res je danes, in vedno je bilo res. 

Nasprotje tega, za večinoma v tako imenovan “Anglosphere” je možno imeti uspešno kariero kot akademik, poslovnež, umetnik ali politik samo z angleščino. 

Na kratkem: slovenščina ni tako težka. Res težko je stališče, da so tuji jeziki nekaj dodatni in ne popolnoma potrebni.

*Prispevek je izšel v Pošopisu, časopisu 31. Poletne šole slovenskega jezika 2012.

Terry Troy Jackson, učitelj angleščine in udeleženec tečajev slovenščine

torek, 7. maj 2013

O sladkem, o grenkem ... okusu (ne)moči


Ali se spomnite občutka v želodcu, ko ste zjutraj odhajali v šolo slabo pripravljeni, vedoč, da boste morda vprašani?

S takšnimi občutki najbrž na izpite iz znanja slovenščine ob sobotah prihajajo tudi tisti tuji državljani, ki potrebujejo uradno potrdilo o tem, da znajo slovensko. Ni jih malo, v zadnjih desetih letih se jih je v Centru za slovenščino zvrstilo dobrih 20 tisoč. 20 tisoč identitet, 20 tisoč različnih slovenščin, 20 tisoč usod … za en sam cilj: opraviti izpit. Ta cilj ima obliko različnih privilegijev: službe, študija, državljanstva. To so tudi glavni razlogi za udeležbo na naših izpitih. No, kakšen nagib je morda tudi erotičen (kot to pogosto velja tudi za obisk tečajev slovenščine), a kaj, ko se tako hitro izgubi v suhoparnih birokratskih postopkih …

Anekdot z izpitov je še in še, grenkih in sladkih. Na primer: kandidat dobi vlogo pacienta pri zdravniku in se začne slačiti (ne-povem-do-kod) – se je pač vživel, navsezadnje to od njega zahteva navodilo … Kandidat po tem, ko ga izpraševalka pozove, naj jo vika, tako pač zahteva situacija, z nekoliko začudenja začne kričati nanjo. Vikati pač v njegovem jeziku pomeni kričati … Ali pa redkobesedna kandidatka, ki – ko z izpraševalko končno najdeta skupno temo pogovora – razloži, kako skuha juho: v vrelo vodo strese vrečko, pomeša pa je!

Ali iz pisarne: kandidat se pride prijavit na izpit s čokolado v upanju, da se bo prikupil komisiji, ali pa mi skuša kandidatka v roke stisniti nekaj evrov, da bo komisija imela za kavico. In gospa, ki prostodušno vpraša, koliko »stane« izpit, v neki (ne-povem-kateri) državi da je tako plačala tudi konzulu …

Cilj je seveda treba doseči, izpit je treba opraviti, ne glede na ceno. In cena je visoka: pogosto precej višja kot 120 evrov, kolikor zares stane izpit. Najvišja je zagotovo takrat, ko ugotovimo, da je »pravega« kandidata na izpitu nadomestil nekdo drug … Zveni znano?

Pred leti je menda obstajal nek espe, kot so ljubkovalno rekli policisti, v katerem so ponujali tovrstne storitve – namreč »nadomestno udeležbo« na izpitu. Ali se je tej storitvi tako reklo tudi uradno, ni znano, me je pa nanjo opozorila policija. Pokazali so mi celo sliko imetnice tega espeja. S kolegi smo jo takoj prepoznali – tisto soboto je bila na izpitu tudi ona. Ko sem pregledovala njen potni list – taka je pač uradna procedura –, mi je ta v paniki padel iz rok. Ženska je bila tudi sicer več kot sumljiva: cel izpit se je skrivoma ozirala okrog sebe, končala je pred vsemi drugimi, VSE je rešila PRAVILNO! Pa jo imamo, sem si rekla. Pa jo imamo, si je najbrž rekel tudi kriminalist, ko jo je, nič hudega slutečo, legitimiral. In se ji nazadnje opravičil. Ni bila prava. Torej, bila je prava, ampak bila je »ona sama«, in ne naša espejevka … Kako strašna je (lahko) moč (avto)sugestije!

Kako strašna je (lahko) moč izpitov in kako strašna je (lahko) nemoč tistih, ki se jih udeležujejo.

Lagala bi, če bi rekla, da občutek moči, ki ga dajejo izpiti, ni sladek. Zato si skušam vsako soboto, ko odhajam na izpite, priklicati tisti grozni občutek v želodcu pred šolo …

dr. Ina Ferbežar, vodja izpitnega centra na Centru za slovenščino kot drugi/tuji jezik