Zakaj študiram slovenščino? / 1. del

Felix in Felix: "Veselje nad prvo slovensko besedo, ki jo razumem."

Zakaj študiram slovenščino? Nekoč me je neka Slovenka vprašala, ali mi je pri izbiri študija padla opeka na glavo. Ne, bil sem pri zdravi pameti. Torej, kako je prišlo do tega?

Zadnjič sem se spomnil, kako smo v času gimnazije enkrat obiskali zavod za zaposlovanje, kjer so imeli računalnike posebej zato, da ti najdejo sanjsko službo. V pričakovanju, da res obstaja takšna služba, ki združuje vsa moja zanimanja, sem obkrožil vse stvari, ki so zvenele mamljivo, kot npr. delo v timu, delo na prostem, kot navdušen športnik sem seveda obkrožil tudi, da bi se rad gibal med delom. Potem ko sem vse izpolnil, mi je računalnik predlagal delo kot inženir v kanalizaciji. Tega nasveta na srečo nisem upošteval, imam namreč dve levi roki in prirojen odpor do naravoslovnih predmetov. Zanima me, ali je študij slovenščine v njihovi bazi podatkov sploh naveden, in kaj bi moral obkrožiti, da bi mi ga računalnik predlagal. Potrebno je bilo torej več kot popoldanski obisk na zavodu za zaposlovanje. Če danes razmišljam o tem, sem prepričan, da so zagotovo neke višje sile imele svoje prste vmes, saj skoraj sploh ne bi prišlo do mojega prvega srečanja s Slovenijo. Leta 2007 nas je profesor obvestil, da bomo sodelovali v izmenjavi s slovensko gimnazijo – ne da bi nas vprašal, ali si tega sploh želimo. Ker sem takrat imel malo pankovsko fazo, se mi je zdelo nepravično, da profesorji kar odločajo o tem, kar moramo narediti, in sem se temu uprl. No, malce je mogoče k temu pripomoglo še to, da se je vsem, ki bodo ostali doma, obetal cel teden v paralelki, v katero je hodilo kar nekaj lepih punc. Ko pa nas je profesor še enkrat pozval k sodelovanju, saj bi drugače nekaj Slovencev ostalo brez partnerja, sem spoznal svojo neumnost in se končno prijavil na izmenjavo. Sledila sta dva tedna, ki sta spremenila moj pogled na svet. Ta je bil takrat še precej omejen, saj še niti nisem vedel, kje se Slovenija nahaja. Sošolce in mene je takrat zanimal predvsem angleškogovoreči svet, tudi Francija in Italija, vzhodna Evropa pa je bila takrat povsem nepopisan list, o katerem se je zelo redko govorilo.

Ko smo se z vlakom peljali v Slovenijo, torej nisem imel velikih pričakovanj, priznam pa, da me je ob pogledu vlaka, ki naj bi nas peljal iz Beljaka v Ljubljano, zagrabilo rahlo neugodje, saj je v prejšnjem stoletju zagotovo že videl boljše čase. Prav v tem vlaku se je zgodil tudi moj prvi stik s slovenščino – nek gospod nas je nagovoril v nekem čudnem jeziku, ki je sicer zvenel zelo tuje, vseboval pa je nekaj nemških besed. Ko je ugotovil, da ga ne razumemo, nas je vprašal, ali smo Slovenci, in prav to se mi je zdelo zelo čudno, saj sem predpostavljal, da sam govori slovensko, in kolikor sem vedel, naj bi se ljudje istega naroda razumeli med seboj. Šele nekaj let pozneje sem slišal za zelo bogato raznolikost slovenskih narečij in sklepal, da je bil najverjetneje koroški Slovenec. Po prihodu na železniško postajo smo izstopili naravnost v prijetno toplino majskega večera in takoj me je obdal pozitiven občutek, ki se je v naslednjih dneh še toliko bolj okrepil. V svoji gostiteljski družini sem se počutil kot doma in naredili so vse, da bi mi Slovenija ostala v najlepšem spominu, kar jim je zagotovo uspelo. V programu izmenjave pa ni bilo ne duha ne sluha o slovenščini, čeprav bi se z veseljem udeležil kakšnega poskusnega tečaja slovenščine in mislim, da nisem bil edini tega mnenja. Tako smo se pač pogovarjali po nemško in angleško, vendar me je moja gostiteljska družina naučila nekaj slovenskih besed, od katerih niti ene nisem pozabil – zdaj spet mislim na tiste višje sile... 

Od izmenjave naprej ni več minilo leto, v katerem ne bi obiskal Slovenije – dvakrat smo s prijatelji šli na dopust v Ljubljano, kjer smo doživeli ogromno lepih trenutkov. O slovenskem jeziku – razen tistih besed, ki sem jih znal na pamet – nismo imeli pojma in nanj smo gledali kot na precej eksotičen jezik. Za vsak »c« ali »s« smo mislili, da se izgovarja kot »č« in »š«, češ da, saj se ne more izgovarjati isto kot pri nas. Zato smo vedno govorili, da živimo v hostlu »Čeliča«, v okrepčevalnici pa sem naročil »pleškavičo« ali nekaj podobnega. Vsa čast prodajalcu, ki me je očitno razumel in mi je brez začudenega pogleda ali posmehovanja izročil pravo jed. 

Po končani maturi nisem imel nobenega pojma o svoji prihodnosti, obvezno opravljanje civilne službe mi je sicer dalo še eno leto časa za razmislek, ampak tudi v tem času se nisem mogel odločiti, kaj bi študiral. Moj brat je v tem času pol leta preživel na študijski izmenjavi v Moskvi, kjer sem ga tudi obiskal in opazil, da zelo dobro govori rusko. Ker sem bil vedno navdušen nad učenjem tujih jezikov, sem dobil idejo, da bi se tudi jaz rad preizkusil v učenju slovanskega jezika, in takoj mi je prišla na misel slovenščina. Nek bankomat v Sloveniji mi je enkrat povedal »prepočasi se odločate«, kar je sicer res, ker si z vsako še tako majhno malenkostjo belim glavo, odločitev za študij slovenščine pa sem sprejel z rekordno hitrostjo. Ker tega študija v Nemčiji ni, sem se po intenzivnem brskanju po spletu odločil za Gradec. Takrat se mi cela zadeva niti ni zdela tako eksotična, saj sem se zavedal, da tega študija v Nemčiji sicer ni, sem pa pričakoval, da bom v Gradcu naletel na precejšnje število sošolcev. Ko pa sem oktobra leta 2010 prvič prišel na univerzo, sem ugotovil, da sta se na študij slovenistike poleg mene vpisali še dve punci. Na tečaju slovenščine nas je bilo malo več, saj so nanj hodili tudi študentje oddelka za prevajalstvo in študentje drugih fakultet. Večina udeležencev je že imela predznanje, dva sta celo tekoče govorila slovensko in začel sem se spraševati, ali je bila vse skupaj res dobra ideja. Doslej sem bil navajen načina učenja jezika v gimnaziji, ki pa se bistveno razlikuje od učenja na univerzi – v gimnaziji pač pridno delaš domače naloge, besed in slovnice se naučiš in vse poteka lepo počasi. Pričakoval sem, da se bomo tudi na tečaju slovenščine najprej intenzivno in teoretično ukvarjali s slovnico in se postopoma in z udobno hitrostjo stopnjevali. Že po dveh tednih učenja smo dobili nalogo, naj opišemo neko sobo ali nek prostor – jaz pa sem se počutil, kot da bi mi kdo rekel, naj zgradim hišo z lastnimi rokami. Vsemu temu nisem bil kos, saj po eni strani nisem znal samostojno delati, po drugi strani pa je bila slovenščina v moji glavi še vedno ena velika, neznana pošast, zato je bil rezultat te naloge tudi bolj skromen. Besede sem po naključju vstavljal v stavke, saj sem si mislil, da je besedni red v slovenščini popolnoma drugačen kot v nemščini. Po enem mesecu sem končno spoznal, da ne znam prav veliko, in zato sem radikalno spremenil svoj način delovanja – poskušal sem čim bolj posloveniti svoj vsakdanjik. Poslušal sem slovenski radio, čeprav sem v eni uri mogoče razumel pet besed. Iz knjižnice sem si izposodil nemške prevode slovenskih knjig, da bi iz njih izvedel več o Sloveniji, in bral sem kratke članke iz slovenskih časopisov, čeprav sem moral za vsako drugo besedo pogledati v slovar. Problema s pisanjem besedil pa sem se znebil s tem, da sem si besedila enostavno izmislil v nemščini in jih s pomočjo slovarja prevedel v slovenščino. Tako sem dosegel kar zadovoljive rezultate in čutil sem, da sem končno pognal vsaj nekaj korenin v svetu slovenščine. 

Tako sem sčasoma izboljševal svoje teoretično znanje in prišel je dan, ko sem se odločil, da bi bilo dobro, če bi svoje znanje uporabljal tudi zunaj univerze. S prijateljem sva se odpravila na izlet v Maribor. Najprej sva obiskala neko razstavo, kjer mi je dejansko uspelo kupiti karte in se celo pogoditi za študentski popust za prijatelja, ki ni imel študentske izkaznice (»sošolca sva«). Po tej naporni izkušnji sva šla v restavracijo, kjer naju je čakal natakar, ki je govoril izjemno hitro in nerazločno, in nisem bil prepričan, ali je sploh govoril jezik, ki se ga učim. Ko sem mu jecljajoče povedal, da bi potrebovala mizo za dve osebi, je takoj vedel, koliko je ura, in mi je ponudil konverzacijo v kar petih jezikih. Tega nisem mogel verjeti. Jaz se mučim vsak dan po nekaj ur s sklanjatvami in drugimi slovničnimi vprašanji, ta človek pa mimogrede obvlada toliko jezikov. Razočarano sem preklopil na nemščino in spet so se pojavili dvomi o pravilni izbiri študija. Žal sem potem še dvakrat prišel v takšno situacijo – en natakar mi je kar odgovoril v angleščini, drugi pa je v angleščini nekaj predaval o dvojini, kar mi je bilo zelo nerodno. 

To je ena najpomembnejših stvari pri učenju slovenščine – da greš v »lajf« in jo poslušaš ter uporabljaš, saj pri učenju enkrat prideš do točke, kjer ti teorija ni več v pomoč, sploh pa v slovenščini, katere govorna oblika včasih nima prav veliko skupnega s tem, kar piše v učbenikih. To ni le zelo pomembno in koristno, ampak tudi zelo prijetno – moram priznati, da mi je zelo všeč misel, da lahko grem na večerjo ali na izlet nekam v Slovenijo, in se dejansko učim, medtem ko uživam.

Tako nisem obupal, z veliko potrpežljivostjo nadaljeval svojo pot in situacij, v katerih sem se dejansko znal sporazumevati v slovenščini, je bilo vedno več.

Naslednjič naprej ...

Felix Kohl, študent slovenščine na Univerzi Karla in Franca v Gradcu