ponedeljek, 09. marec 2015

Zakaj študiram slovenščino? / 3. del



Zdaj pa še malo k jeziku: V blogu se je že nekajkrat pojavilo vprašanje, ali je slovenščina težek jezik. Po mojem mnenju je ena najpomembnejših stvari pri učenju slovenščine, da se zavedaš, da ne gre za nek eksotičen jezik, ampak za jezik, ki se je razvil in se še vedno razvija v neposrednem stiku z evropsko kulturo in z drugimi evropskimi jeziki, in se od le-teh z veliko vidikov sploh ne razlikuje toliko, kot si včasih mislimo. Ko so leta 2013 v Gradcu odprli slovensko čitalnico, je štajerski deželni glavar Franz Voves spregovoril svoje prve besede v slovenščini in se pri tem kar dobro odrezal – edina beseda, s katero je imel težave, je bila prav ta beseda, ki jo v malo drugačni obliki verjetno uporablja vsak dan – Štajerska. Verjetno ni hotel verjeti, da ta beseda v slovenščini zveni tako podobno svoji nemški različici, in prav tako je ravnal Felix, ki je naročil »pleškavičo«, ter Felix, ki je v prepričanju, da mora biti vse popolnoma drugače kot v nemščini, v svojih prvih nalogah v slovenščini obrnil besedni red na glavo.

Jaz osebno imam največ težav z glagolskim vidom, in čeprav mi je v teoriji popolnoma jasen, v praksi pogosto nisem prepričan, katero obliko naj uporabljam. Nekako sem dobil občutek, da ta cela zadeva ni povsem logična, ampak kaj češ.

Zahtevna je tudi izgovorjava, ki mi jo dodatno še otežuje dejstvo, da pogosto govorim precej nerazločno. Največja ovira je alveolarni vibrant r, ki ga v nemščini (razen na Bavarskem) nimamo. Čeprav mi dobro uspeva, se moram že potruditi, da v pravilni obliki zapusti mojo ustno votlino, sploh če se nahaja v neposredni bližini drugih nezvočnikov, kot recimo v besedah prtljažnik ali Blaž Rola. Pri takšnih besedah moram zelo paziti, da široko odprem usta, drugače pa se mi zatakne jezik in namesto besed je slišati le nedoločljivo mrmljanje (spet ena takšna beseda!). 

Dvojina mi ne povzroča težav, ker je popolnoma logična in se je hitro navadiš. So pa še druge stvari, ki mi še vedno niso popolnoma jasne. Kako daleč stran mora biti nekaj, da se reče tisti in ne ta? Kje je meja med tu in tam? Da razumeš takšne stvari, je potrebno veliko prakse, a kot sem že rekel, je lahko ta praksa zelo zabavna in prijetna.

Ob tej priložnosti bi vas Slovence še rad opozoril na majhno »nepravilnost« v vašem jeziku, in sicer gre za rabo besede müsli. Kolikor sem zasledil, jo uporabljate večinoma v množini, se pravi da jeste müslije. S tem mislite kosmiče, kar pa v bistvu ni pravilno: müsli je samostojna jed (beseda izhaja iz švicarske nemščine in pomeni kašica), tako kot npr. jota ali golaž. Torej ne moremo jesti več müslijev naenkrat (razen kadar smo zelo lačni), ampak samo en müsli. Upam, da mi tega ne zamerite, ampak nekako se tega ne morem navaditi in zato sem tudi že sprožil strastno razpravo med poukom slovenščine.

Učenje slovenščine ni mačji kašelj, vendar nikakor ni misija nemogoče. In katerega jezika se sploh naučiš z lahkoto? Jezik sam ni težji od nemščine, angleščine ali francoščine, ampak problem je v tem, da se z angleščino srečaš vedno in povsod, stike s slovenščino pa je zunaj Slovenije včasih težko vzpostaviti. Pri tem pa moram poudariti, da si je v Gradcu res mogoče ustvariti slovenski mikrokozmos. Tukaj živi in študira veliko Slovencev, imamo klub slovenskih študentov, slovensko čitalnico in veliko kulturnih prireditev v slovenščini, tako na univerzi kot tudi zunaj nje, poleg tega pa je sprejem Vala 202 zelo dober. Tako je minilo že kar nekaj dni, ko sem v Gradcu slišal in govoril več slovensko kot nemško.

Da se je mogoče naučiti slovenščine povsod po svetu, vsako leto dokazujejo udeleženci SSJLK, ki sem se ga do zdaj lahko dvakrat udeležil. Obakrat sem bil presenečen in navdušen nad tem, kako dobro nekateri govorijo slovensko, čeprav živijo tako daleč stran od Slovenije in imajo le redke možnosti za govorjenje. Posebej mi je ostal v spominu Japonec, ki sem ga srečal lani na seminarju. Kot da ne bi bilo dovolj nenavadno, da se Nemec in Japonec pogovarjata po slovensko, mi je med pogovorom še povedal, da bo po seminarju odpotoval v moj rojstni kraj v Nemčiji, kjer bo opravil prakso v pekarni. Takšne zgodbe piše življenje, in zdi se mi, da jih življenje s slovenščino piše še posebej veliko.

Seminar je definitvno ena najboljših in najlepših stvari pri učenju slovenščine. To je namreč čas v letu, ko je Ljubljana obdana z neko posebno avro, v kateri se zdi čisto samoumevno, da se ljudje iz vseh mogočnih držav pogovarjajo po slovensko. Skupna radovednost, vedoželjnost in ljubezen do jezika ustvarjajo zelo posebno vzdušje med seminaristi, za katerega si težko predstavljam, da ga je mogoče najti še kje drugje. Lektorji in organizatorji ti s svojo prijaznostjo in s svojim neutrudnim prizadevanjem dajejo občutek, da jim je res mar zate, in da si zelo dobrodošel v svetu slovenščine. Najlepša hvala vsem, ki na kakršenkoli način prispevate k temu, da se učenci lahko udeležujemo takšnega čudovitega dogodka. Na seminarju sem se ogromno naučil, spoznal čudovite ljudi in doživel veliko lepih stvari. Seminar je tudi edini čas v letu, ko z veseljem vstajam ob 7ih zjutraj – tisti, ki me poznajo, vejo, da je to daleč najlepši kompliment, ki ga lahko komu naredim.

Zakaj naj bi človek torej študiral slovenščino? Zato, ker se mu s tem odpira zanimiv in čudovit svet. S svojo partnerko z izmenjave sva se po izmenjavi dobila še dvakrat, leta 2012 pa sva se po triletni pavzi ponovno dobila in se končno pogovarjala po slovensko. Zdi se mi, da se od takrat naprej razumeva še boljše. Lani pa sem končno spet šel na obisk k njeni družini – njena mama skoraj ne zna angleško, zato mi je ostala v spominu kot zelo prijazna, a tiha oseba. Ko sva se pogovarjala po slovensko, se mi je zdelo, da sem jo še enkrat spoznal, in sicer toliko bolje kot prvič. Govorila je namreč toliko, da sem se prav čudil, a potem mi je bila še veliko bolj simpatična kot prej. Brez znanja slovenščine je nikoli ne bi spoznal na takšen način. Res je, da veliko Slovencev odlično zna angleško ali nemško, ampak znanje slovenščine ti vseeno ponuja drugačen in veliko intenzivnejši dostop do Slovenije in njenega jezika, ki je poln zanimivosti in katerega zven še vedno slišim tako rad. In če toliko Slovencev odlično zna nemško, zakaj Nemec ne bi mogel znati slovensko?

Torej, če ste si res vzeli čas in vse to prebrali – hvala! O svojem življenju s slovenščino bi znal povedati še marsikaj. Če to koga zanima, ga z veseljem povabim na pivo.

Felix Kohl, študent slovenščine na Univerzi Karla in Franca v Gradcu

Ni komentarjev:

Objavite komentar