Čas za slovenščino

Hm, če ste še v času pred slovenščino, najbrž tega ne berete in vas torej z nami (še) ni. Časa po slovenščini si nasploh raje ne predstavljam (ne poklicno ne osebno; bil bi brez poklica in brez pravih možnosti za res polno izražanje in razumevanje). Žal je usoda slovenstva vendarle v marsičem zgodovinsko zaznamovana tudi s časom po slovenščini, torej brez nje – za vse tiste izseljence, izseljenke in izseljenčke, ki sta jih lakota po dostojnem življenju ali ideološko izključevanje odgnali iz slovensko govoreče skupnosti; za vse tiste, ki so se zaradi močnega in sebičnega pritiska drugače govorečih sosedov v stiski odločili opustiti svoj jezik, je slovenščina preteklost, ki so jo neredko popolnoma pozabili ali ohranili le daljen spomin nanjo. Pa kakor koli že so te zgodbe bridko žalostne in take usode krivične – čas za slovenščino je tu neprekinjeno že kakih tisoč let.

Slovenščina je torej tukaj in je zdaj. Govorimo jo revni in bogati, desni in levi, v njej beremo resne časopise in pogrošne revije, v njej se s krčevitimi smehljaji pojejo osladne narodnozabavne viže in groteskno spačeno kričijo težkometalski komadi, v njej si izražamo ljubezen in sovraštvo, v njej in z njo počnemo neskončno stvari, skratka, z njo smo tukaj in zdaj, vsi različni in (skoraj) vsi slovensko govoreči.

Tudi iz daljnega jezikovnega spomina na slovenščino v zadnjih časih marsikoga nekaj zaskomina, da bi se rad vrnil tja, kjer sicer že zdavnaj ni več doma, pa bi se vendarle rad počutil vsaj malo domače. In jezika se da naučiti, v njem spregovoriti, tudi slovenščino – pa naj razni michaeli manskeji še toliko (bolj ali manj duhovito) tarnajo o njeni oblikoslovni zapletenosti in neobvladljivi narečni razčlenjenosti. V zadnjih treh desetletjih je vse več tudi takih, ki v sebi začutijo, da je pravi čas za slovenščino, ne da bi bili z njo v svojem genskem zapisu ali kulturnozgodovinskem spominu kakor koli povezani. Precej je celo takih, ki se slovenščine pač morajo naučiti, če želijo živeti in delati v Sloveniji.

Ne da takih ne bi poznali že mnogo mnogo prej. Anton Murko je leta 1830 kot 21-letni študent po naročilu graškega knjigarnarja izdelal slovensko slovnico, ki je bila sprva zasnovana kot uvod v njegov slovensko-nemški in nemško-slovenski slovar, nato pa je bila izdana kot samostojno delo. Delo ni bilo namenjeno slovensko govorečim, temveč pretežno govorcem tedaj pri nas imenitnejše nemščine. V predgovoru slovnice je Murko zapisal takole:

»Preden se kdo začne učiti kakšen jezik, navadno hoče biti prepričan o njegovi potrebnosti in prednostih, ki jih prinaša njegovo poznavanje. Da je slovenski jezik nadvse potreben, večinoma naravnost nepogrešljiv za vsakogar, ki kot duhovnik, uradnik, častnik, zdravnik, šolnik ali v katerem koli drugem poklicu živi v krasnih delih dežele Slovencev in noče biti na povsem nepravem kraju ali le polovičar, nam pač ni treba na široko dokazovati, saj nam mora biti že samo po sebi jasno, kako nujno je treba znati jezik naroda, s katerim smo nenehno v poslovnih stikih kot javni delavec ali kot zasebnik. Nadalje je ljubezen do lastnega jezika ena od glavnih potez v Slovenčevem narodnem značaju, tako da ne zaupa (ali je to upravičeno ali neupravičeno, spada drugam; dovolj, tako pač je! mar je to pri drugih narodih kaj drugače?) nikomur, s komer mora priti v poslovne stike in ki bi se iz kakršnega koli razloga mogel ali moral naučiti njegovega (Slovenčevega) jezika, vendar tega ne naredi, ker ga ima za (pre)ponosnega, da bi se ga hotel naučiti, ali za nenadarjenega, tako da tega ne bi zmogel, v vsakem primeru pa ga ima za nevrednega zaupanja. Nasprotno je Slovenec iskren, odkritosrčen in podvojeno zaupljiv do tistega, ki se mu je, zlasti kot duhovnemu ali posvetnemu oblastniku na kakšnem pomembnejšem položaju, zdelo vredno truda, da se je naučil slovenskega jezika in ga govori. Koliko slabih dejanj bi bilo mogoče preprečiti, če bi ljudje poznali jezik naroda, sredi katerega živijo, in koliko neprijetnosti, ki v veliki večini primerov izvirajo le iz obojestranskega nezaupanja samo zaradi neznanja jezika, bi si bilo mogoče prihraniti!« (prevedel Jože Stabej)

Dobro, najbrž je Murko malce pretiraval zaradi reklame, ampak v tem odlomku se najde kar nekaj zrn soli in resnice tudi za današnje razmere. Ne vem, koliko še je iskrene ljubezni do lastnega jezika v sodobnem Slovenčevem in Slovenkinem narodnem značaju; na našem Centru za slovenščino smo prav alergični na plehko in površinsko retorično-verbalno ljubezen do slovenščine, ki so je vedno polna medena usta marsikaterega politika ali uradnika, ko pa bi bila potrebna kakšna resnična in otipljiva podpora, se ljubezen stopi kot sneg v topli pesti. Najbrž drži, da še danes Slovenci in Slovenke bolj zaupamo tistim tujcem in tujkam med nami, ki govorijo slovenščino, ne glede na to, da vsaj v primerjavi z evropskim povprečjem kar dobro govorimo angleščino in druge tuje jezike. Morda je to res povezano z ljubeznijo do jezika, morda z bolj praktičnimi psihološkimi razlogi, ne vem. Vem pa, da je na našem Centru in okoli njega več kot stoglava ekipa ljudi, ki imamo slovenščino radi in jo tudi zelo radi posredujemo tistim, ki si je želijo (ali morajo) naučiti. Zato si je treba vzeti čas. Mi ga imamo. Čas za slovenščino.

red. prof. dr. Marko Stabej, predstojnik Centra za slovenščino kot drugi/tuji jezik