torek, 07. maj 2013

O sladkem, o grenkem ... okusu (ne)moči


Ali se spomnite občutka v želodcu, ko ste zjutraj odhajali v šolo slabo pripravljeni, vedoč, da boste morda vprašani?

S takšnimi občutki najbrž na izpite iz znanja slovenščine ob sobotah prihajajo tudi tisti tuji državljani, ki potrebujejo uradno potrdilo o tem, da znajo slovensko. Ni jih malo, v zadnjih desetih letih se jih je v Centru za slovenščino zvrstilo dobrih 20 tisoč. 20 tisoč identitet, 20 tisoč različnih slovenščin, 20 tisoč usod … za en sam cilj: opraviti izpit. Ta cilj ima obliko različnih privilegijev: službe, študija, državljanstva. To so tudi glavni razlogi za udeležbo na naših izpitih. No, kakšen nagib je morda tudi erotičen (kot to pogosto velja tudi za obisk tečajev slovenščine), a kaj, ko se tako hitro izgubi v suhoparnih birokratskih postopkih …

Anekdot z izpitov je še in še, grenkih in sladkih. Na primer: kandidat dobi vlogo pacienta pri zdravniku in se začne slačiti (ne-povem-do-kod) – se je pač vživel, navsezadnje to od njega zahteva navodilo … Kandidat po tem, ko ga izpraševalka pozove, naj jo vika, tako pač zahteva situacija, z nekoliko začudenja začne kričati nanjo. Vikati pač v njegovem jeziku pomeni kričati … Ali pa redkobesedna kandidatka, ki – ko z izpraševalko končno najdeta skupno temo pogovora – razloži, kako skuha juho: v vrelo vodo strese vrečko, pomeša pa je!

Ali iz pisarne: kandidat se pride prijavit na izpit s čokolado v upanju, da se bo prikupil komisiji, ali pa mi skuša kandidatka v roke stisniti nekaj evrov, da bo komisija imela za kavico. In gospa, ki prostodušno vpraša, koliko »stane« izpit, v neki (ne-povem-kateri) državi da je tako plačala tudi konzulu …

Cilj je seveda treba doseči, izpit je treba opraviti, ne glede na ceno. In cena je visoka: pogosto precej višja kot 120 evrov, kolikor zares stane izpit. Najvišja je zagotovo takrat, ko ugotovimo, da je »pravega« kandidata na izpitu nadomestil nekdo drug … Zveni znano?

Pred leti je menda obstajal nek espe, kot so ljubkovalno rekli policisti, v katerem so ponujali tovrstne storitve – namreč »nadomestno udeležbo« na izpitu. Ali se je tej storitvi tako reklo tudi uradno, ni znano, me je pa nanjo opozorila policija. Pokazali so mi celo sliko imetnice tega espeja. S kolegi smo jo takoj prepoznali – tisto soboto je bila na izpitu tudi ona. Ko sem pregledovala njen potni list – taka je pač uradna procedura –, mi je ta v paniki padel iz rok. Ženska je bila tudi sicer več kot sumljiva: cel izpit se je skrivoma ozirala okrog sebe, končala je pred vsemi drugimi, VSE je rešila PRAVILNO! Pa jo imamo, sem si rekla. Pa jo imamo, si je najbrž rekel tudi kriminalist, ko jo je, nič hudega slutečo, legitimiral. In se ji nazadnje opravičil. Ni bila prava. Torej, bila je prava, ampak bila je »ona sama«, in ne naša espejevka … Kako strašna je (lahko) moč (avto)sugestije!

Kako strašna je (lahko) moč izpitov in kako strašna je (lahko) nemoč tistih, ki se jih udeležujejo.

Lagala bi, če bi rekla, da občutek moči, ki ga dajejo izpiti, ni sladek. Zato si skušam vsako soboto, ko odhajam na izpite, priklicati tisti grozni občutek v želodcu pred šolo …

dr. Ina Ferbežar, vodja izpitnega centra na Centru za slovenščino kot drugi/tuji jezik

Ni komentarjev:

Objavite komentar