Triki in zadrege

Tole razmišljanje se je začelo na kosilu v restavraciji, ko sem pri eni od sosednjih miz zagledala gostjo azijskega videza. V hipu me je prešinilo, da je to gotovo ena od mojih nekdanjih študentk. Seveda se nisem spomnila imena in posvetila sem se kosilu ... Ob odhodu iz lokala sem šla mimo njene mize in najina pogleda sta se srečala. Spontano sva hkrati izgovorili svoji imeni. Jaz: »O Alin!« In ona: »O, Andreja! A še vedno učiš tujce slovenščino?« − Ja, še vedno. Alin je bila moja študentka pred dvajsetimi leti. Malo sva še poklepetali in potem sem odšla naprej.

Ob tem naključnem srečanju sem se začela spraševati, zakaj si človek nekaj zapomni in drugo pozabi, kot da se mu nikoli v življenju ni zgodilo? Na primer, ljudi, obraze, imena … Nekateri posamezniki s svojo energijo gotovo pustijo trajen vtis. Kaj pa besede in informacije? Kaj lahko narediš, da ti nekaj neizbrisno ali vsaj čim dlje obtiči v spominu? S tem se ukvarjamo tudi učitelji in verjetno ima vsakdo svoje trike. Jaz osebno favoriziram dva: prvi je ponavljanje do nezavesti, drugi pa humor.

Ponavljanje sem najprej preizkusila kot otrok. Pri tem je posebej simpatično, če se neke besedne informacije spravijo v ritem in jih ponavljaš kot izštevanko. Tako sem si za vse večne čase zapomnila nekatere latinske izjeme (idus, tribus, porticus … in tralala naprej), čeprav mi danes te besede ne pomenijo nič. Tudi latinske osebne zaimke sem prepevala kot pesmico in krasno je, ker lahko isto melodijo prenesem tudi na slovenske. Po takem principu lahko v nekaj sekundah kogarkoli naučimo različne končnice, na primer za sklanjanje besed ženskega spola skupaj ritmično črkujemo A-E-I-O-I-O. Mogoče bi lahko organizirali natečaj in podelili nagrade tistim, ki bi si izmislili melodije za težke slovnične vsebine, kot recimo za rabo besede ljudje.

Kot drugo finto sem omenila humor. Zanimivo je opazovati, kaj se študentom zdi smešno. Letos so me fascinirali moji začetniki pri učenju slovenščine. Imeli smo zelooo počasen tempo dela in na voljo malo slovenskih besed, ampak v skupini nikoli ni zmanjkalo smeha. Nekega dne sem jim pokazala ilustracijo velike hiše, v kateri vsak od stanovalcev nekaj počne. Dobili so nalogo, da naredijo stavke in da je vsak človeček iz hiše eden od njih. Smejali so se kot otroci: Hahaha … Edgard je pico. Hahaha … Veronika je zaljubljena …  Podobno sliko so tudi na testu opisali brez težav.

Ko znajo že več, pride do izraza humor, izražen z asociacijami ali besedami. Pri razlagi 5. sklona dvojine in množine, vedno rečem, da gre za prehlajeni sklon, ker se besede končujejo na IH, AH ali EH. In kadar kdo brska po spominu za temi končnicami, jaz samo malo zakašljam in pravilne končnice pridejo na plan.

Ugotovila sem tudi, da si študentje brez truda zapomnijo bedarije, ki jim jih povem, da pridobim njihovo pozornost.  Če je na programu beseda gospa, se navadno pomudim ob bontonu. Povem torej, da je formalno bolj vljudno reči gospa Novak kot gospa Jožica. Potem povem še anekdoto, kakšna naj bi bila gospa Jožica. Moj mož je nekoč imel opravek na nekem uradu, toda tja je prišel izven uradnih ur. Ker je kljub temu želel stvari urediti, je potrkal, vstopil in takoj začel: »Veste, gospa Jožica mi je rekla, da boste gotovo tako prijazni in mi uredili to in to …« Seveda nisem vedela, kdo je ta gospa Jožica, zato mi je mož pojasnil: »Saj veš, vsaka ženska iz pisarne pozna kakšno gospo Jožico. To so gospe srednjih let, oblečene v kostim, imajo trajno in vse zrihtajo …« Seveda je s pomočjo fiktivne gospe Jožice uredil svoj opravek.  Takšno neumnost si navadno vsi takoj zapomnijo.

Torej, ponavljanje in humor, dva trika, stara kot zemlja. Ampak obstaja še učinkovitejša metoda, da neko besedo slišiš samo enkrat in si jo zapomniš za vse večne čase: to je zadrega. Ko sem bila stara 16 let, me je simpatičen Nemec vprašal: »Bist du eifersüchtig?« Besedo sem slišala enkrat in jo še danes znam. Tudi moja študentka Sanja mi je povedala, kako se je mučila v lekarni, da je pokazala kapljice za nos in samo enkrat je slišala besedo kapljice, pa se jo je naučila.

Včasih so zadrege še večje. Neki drugi tuji študentki slovenščine se je zgodilo tole. V Sloveniji je začela poučevati verouk in za pusta so otroci tja prišli našemljeni. Punčki, oblečeni v Piko Nogavičko, je želela dati kompliment: »O, kako lepa Pika Nogavička!« Ampak v besedo Pika, se ji je vrinila črka Č  in … sledila je zadrega.

Hmm … opozarjati ali ne, kaj se lahko zgodi, če namesto skrivnost rečeš sekret? Ali če se dodajo ali izpustijo črke v različnih besedah, kot na primer zadovoljna in dirkati? So zadrege slabe ali koristne? Gotovo je, da so nepozabne.

Andreja Markovič, učiteljica slovenščine na tečajih Centra za slovenščino kot drugi/tuji jezik

in avtorica več učbenikov za učenje slovenščine