Katarina (na sliki desno) v Ljubljani
to pismo Ti pišem ob Tvojem 20-letnem akademskem
sodelovanju z mojo državo Slovaško, predvsem pa zaradi tega, ker skupaj
praznujeva najino prvo obletnico. Najino prvo leto je res hitro minilo! In
najin odnos se iz dneva v dan poglablja. Mislim, da oba dobro veva, da se
najino sodelovanje ni začelo s t. i. »ljubeznijo na prvi pogled«. O Tebi nisem
skoraj ničesar vedela, v bistvu Te sploh nisem poznala, niti nisem bila povsem
prepričana, zakaj so te odgovorni uvrstili znotraj študijskega programa Srednjeevropske študije. No, ne
nameravam se opravičevati, saj menim, da se za neznanje ni potrebno
opravičevati, če obstaja želja, da se ga dopolni z znanjem. In to željo imam.
Dobro tudi vem, da si imel tudi Ti slabo mnenje o meni. Smejal si se zaradi
moje nezmožnosti pravilnega tvorjenja dvojine in – za mene posebnega –
nemehčanja pri izgovorjavi de,
te, ne. Zagotovo si se valjal od smeha, ko si videl moje neuspešne
poskuse, da odpravim slovaški ipsilon pri zapisovanju i-ja. Ali pa da kljub
nekajminutnim meditacijam s slovarjem še naprej zamenjujem veznika ali in ampak. Da ne pišem o zastarelem tvorjenju preteklika. Stavek On je bil šel v šolo. se mi je dolgo
časa zdel bolj slovenski kot On je šel v
šolo. V tem pismu Ti želim
zagotoviti, da si pri meni na posebnem mestu za nekaj časa. Prva stvar, ki mi
je bila na Tebi všeč, je bila Tvoja izvirnost. V jeziku, v kulturi – vedno znaš
presenetiti. Kljub temu da številni drugi jeziki poimenujejo kak predmet na
bolj ali manj podoben način, pa Ti vedno najdeš drugačno poimenovanje in ga
ponosno zapišeš v slovar. Enako se obnašajo tudi prebivalci, ki Te uporabljajo
– na prvi pogled delujejo, da so na svoj jezik ponosni, zato ga skrivajo pred
vsakim tujcem (tudi pred mano), ki se trudi izreči pravilen stavek in mu uspe
sem in tam imitirati pravila oz. pravilen naglas. (A da imaš točna pravila? O
tem se bom lahko izjasnila čez nekaj let, ko bom premagala svojo slovnično
luknjo in jo razumela.)
Nikoli
ne bom pozabila prvega srečanja s Tvojo državo Slovenijo. Do tega je prišlo aprila
2013, ko sem bila z odprtimi usti prilepljena na okno avtobusa. Takrat sem se
trudila, da bi razumela relief Slovenije – najprej sem opazila Alpe in Bled,
rekla sem, dobro, to je podobno kot v Avstriji. Potem sem videla Ljubljano,
Koper, Hrastovlje, na koncu pa še primorski mesti Portorož in Piran. In takrat
sem spoznala, da je moj trud, da Te primerjam s katerokoli državo, enostavno
zaman. To je Slovenija, ki je ponosna na svojo drugačnost. Ko sem bila julija
2013 na seminarju v Ljubljani, sem spoznala, da vlada za Slovenijo in njen
jezik veliko zanimanje. Imam navado, da poskušam za vsako mesto, ki ga obiščem,
najti pridevnik. Za Slovenijo ga nisem dolgo imela, ampak menim, da se boš z
mojim favoritom strinjal, tj. prisrčna Slovenija. To je enostavno Ona. Je
majhna slikica – pomanjšanje sveta. In kot govorimo na Slovaškem: z každého rožka troška.
Na
koncu tega pisma bi Ti rada napisala, da si resnično lahko ponosen. Dnevno
srečujem ljudi, ki Ti dan za dnem posvečajo pozornost in posredujejo informacije
o Tebi in Sloveniji tistim, ki bi drugače še naprej hodili po svetu brez znanja
o tem, da si resnično del srednje Evrope, brez znanja o obstoju (za mene še
vedno nekoliko grozljive) človeške ribice, ali pa brez znanja o tem, da zmenka
v dvojici v Sloveniji zagotovo ne zakriješ. Če bom kdaj imela priložnost in bom
prevajala, se Ti bom za Tvojo dvojino še dodatno zahvalila.
Upam,
da bo tako uspešno, kot poteka sodelovanje Slovenije in Slovaške, še nadaljnjih
(vsaj) 20 let potekalo tudi najino sodelovanje.
S
pozdravom,
Katarína Lalíková,
študentka 2. letnika Srednjeevropskih študij na Univerzi Komenskega v Bratislavi
Ni komentarjev:
Objavite komentar