Za slovenska narečja

Liza (druga z leve v zadnji vrsti) s sošolci na letošnji Mladinski poletni šoli slovenskega jezika

Gorenjsko, dolenjsko, štajersko, primorsko, vsi Slovenci govorijo drugače. To je eden od razlogov, zakaj je slovenščina tako zanimiva. Če se ne učis le iz knijg in se poglobiš tudi v različna narečja Slovenije, je ta naš jezik dosti bolj bogat in zanimiv. Ne samo zato ker se lahko pošteno nasmeješ, če zna kakšen tvoj prijatelj perfektno oponašati dolenjski ali štajerski naglas, ampak tudi zaradi obogatenega besednega zaklada in številnejših pregovorov.

Če torej vsako narečje s svojimi nenavadnostimi in znamenitostimi obogati slovenski jezik, zakaj potem ne sprejemamo vseh narečjih? Tista, ki jih uporabljajo v Sloveniji že, ampak kaj pa tista narečja, ki jih uporabljajo slovenski potomci v tujini? Mnogi imajo svoj naglas in način govorjenja, zaradi katerega čutijo pritisk, da morajo spremeniti svojo slovenščino. Že slišim vas misliti: ‘Pa saj je dobro, da se hočejo naučiti pravilne slovensčine.’ Resnica je sicer, da nobeden ne govori ‘pravilne’ slovenščine. Takšno slišiš samo na poročilih ali v učilnici slovenščine. V vsakodnevnem življenju se govori po domače, v svojem narečju.

Če pa nobeden ne govori pravilne slovenščine, bi bilo neumno zaznamovati avstrijsko-koroški r, italijansko melodičnost ali argentinski naglas kot ‘nepravilne’. Še posebej zato, ker živi v teh državah zelo veliko Slovencev, ki vsi govorijo na ta način. Seveda je drugače v državah, kjer ni posebno razvito in aktivno slovensko društvo, na primer na Nizozemskem, kjer živim jaz. Ampak v vsaki državi, kjer živi več generacij slovenskih potomcev, se niso spremenili le Slovenci, tudi njihov jezik se je. Slovenščina se je prepletala s tujimi besedami in se razvila v drugem okolju, ločenem od svoje domovine. Tako so nastala čudovita narečja tudi izven Slovenije, ki so čisto enakovredna na primer gorenjščini ali ljubljanščini. Imajo svoj naglas, svoje besede, svoje pregovore in na ta način isto prispevajo k slovenskemu jeziku kot vsako drugo slovensko narečje.

Zato prosim vse Slovence, da še enkrat premislijo, preden popravijo tujca, in vse tujce, da se nehajo truditi s slovenskim naglasom. Ker ravno te razlike med vsemi naglasi in besedami dajejo slovenščini lepoto. Poleg tega pa bi bila sama zelo nesrečna, če se nikoli več ne bi mogla posmehljati koroškim r-jem ali vzdihovati pri seksi argentinskem naglasu. Tega veselja pa mi, in verjamem še mnogim drugim, vendarle ne boste ukradli, kajne?

Liza Rinkema, udeleženka Mladinske poletne šole slovenskega jezika