ponedeljek, 23. februar 2015

Zakaj študiram slovenščino? / 2. del


Potem pa se je odprlo naslednje poglavje – med poletnimi počitnicami sem si začel dopisovati s Slovenko, ki je z mano hodila na tečaj slovenščine, kar je pač obvezno za vse, ki želijo študirati slovenistiko, ne glede na državljanstvo in predznanje. Na univerzi sva se doslej pogovarjala po nemško, naenkrat pa mi je po Facebooku pisala v slovenščini in sprejel sem izziv. Še vedno upam, da je hkrati delala še nekaj drugega, saj sem včasih potreboval tri minute za odgovor. Z vedno več napisanimi sporočili se je čas za odgovor vedno bolj skrajševal, naraščala pa je naklonjenost do svoje sogovornice. S tem pa sem prišel v ponovno jezikovno zadrego – ko mi je rekla, da me ima rada, nisem bil prepričan, kako bi to lahko razumel. Če bi to frazo dobesedno prevedel, bi dobil »ich habe dich gern«, kar zelo sumljivo namiguje na t. i. »friendzone«. Dejstvo, da soobstajata besedi »ljubiti« in »imeti rad«, ki sta očitno istega pomena, me je popolnoma zmedlo. Pobrskal sem po spletu in naletel na razpravo iz nekega foruma, v katerem se Slovenci pogovarjajo, v čem je v bistvu razlika med obema besedama – saj pa to ni res!? Nekateri so trdili, da je beseda ljubiti pač zastarela, drugi pa, da nekoga ljubiš takrat, ko ga imaš res zelo in tudi zelo dolgo rad. Za trenutek sem dvomil v izjavo »slovenščina je romantična«, ki krasi razglednico, ki sem jo enkrat dobil pri obisku Centra za slovenščino. Na srečo so bile besede kmalu tako ali tako odveč.

Obetala pa se je nova jezikovna zadrega. Ker moja punca prihaja iz Slovenskih goric, sem se ponovno srečal z raznolikostjo slovenskih narečij. Knjižno slovenščino sem takrat že obvladal kar dobro, ampak ko smo na univerzi imeli dan slovenske kulture in mi je prijateljica moje punce rekla, da bomo zdaj »glaže dol mujli«, sem gledal kot tele v nova vrata. Prav tako sem se počutil v krogu njene družine, ki je dolgo nisem razumel, kadar so se pogovarjali v svojem narečju. Tako sem pač sedel, poslušal in opazoval ljudi, ampak tudi s tem sem lahko vsaj nekaj prispeval, saj sem opazil posebnosti vseh ljudi. Prej se namreč nihče ni zavedal, da nek sorodnik vsak stavek začne s frazo »fora je v tem«, druga pa opazno pogosto uporablja besedo »dobesedno«. Ko smo enkrat bili na obisku pri neki ženski, je sedela za mizo tudi njena mati, starejša gospa. Vedno, kadar je nastala tišina, je potem z zelo resigniranim glasom in v izrazitem narečju rekla »Käää čeeeeš«. Nihče razen mene tega ni opazil, ampak ko smo potem prišli domov, sem jih seveda opozoril na to, nakar so se vsi smejali na ves glas. Še danes kdaj pa kdaj sam uporabljam to frazo, in moram reči, da je zelo uporabna, saj človek velikokrat pride v situacijo, ko mu ne preostane nič drugega, kot da reče »kaj češ«.

Vedno znova sem se srečal z dejstvom, da je slovensko govoreči Nemec v Sloveniji očitno nekaj posebnega. Ko sem nekega dne vozil avto moje punce, sva prišla v policijsko kontrolo. Ko je policist opazil, da v svoji roki drži slovensko prometno dovoljenje, a nemško vozniško, se je izraz na njegovem obrazu nenadoma spremenil. Čeprav sem mu zagotovil, da znam slovensko in ga razumem, je bilo očitno, da mu je cela situacija zelo neprijetna in ni vedel, kaj naj naredi ali reče. Vsaka slovenska beseda, ki sem jo izrekel, ga je verjetno dalje spravila v prepričanje, da ima opravka z doslej neznano vrsto človeka in verjetno je pričakoval, da bom ali napihal rekordno vrednost ali po kontroli z avtom vzletel in se vrnil na svoj planet. No, moram priznati, da sem bil tudi jaz živčen in zato sva bila oba olajšana, ko je alkomat pokazal 0,0. Ko mi je policist potem vrnil dokumente, sem ugotovil, da sem mu pomotoma dal svojo osebno izkaznico. Kako prestrašen in zmeden je moral biti, da tega ni opazil? Zgodbe pa še ni konec. Potem sva se peljala (po navadni poti, ne da bi letela) do picerije, ki je v lasti staršev najboljše prijateljice moje punce. Vstopil sem v restavracijo in zagledal osebo, ki se mi je zdela zelo znana, čeprav sem bil prvič tam. Nekaj trenutkov pozneje sem se spomnil – to je bil tisti natakar, ki ga takrat sploh nisem razumel! Očitno je zamenjal službo, načina govorjenja pa ni zamenjal in razumel sem ga sicer malo boljše kot prvič (eno leto in pol pred tem), ampak še vedno z velikimi težavami. Vendar sem bil olajšan, ko mi je moja punca rekla, da res govori zelo hitro in nerazločno, in da ga je tudi ona komaj razumela. Pozneje se je izkazalo, da je ta natakar nekako moj spremljevalec na poti učenja slovenščine. Lani sem ga namreč srečal še enkrat, in sicer na poroki že omenjene prijateljice, kjer je delal in naenkrat sem ga razumel zelo dobro. A ga je mogoče nekdo opozoril na to, da govori malo prehitro? Ali si je tudi on zapomnil, kdo sem jaz, in se samo zaradi mene potrudil? Ali pa sem dejansko razvil takšen dober posluh? Nimam pojma. Če se v tem opisu slučajno prepoznaš – piši mi pa greva na pivo!

Od takrat naprej tudi verjamem v izjavo Slovenija je res ena sama malo večja dnevna soba, ki jo izreče glavni junak knjige Andreja E. Skubica Koliko si moja.

V tej dnevni sobi je očitno tudi bolj enostavno priti v policijsko kontrolo. Po prvem srečanju s slovensko policijo so me namreč ustavili še dvakrat. Enkrat je kontrolo opravila ženska, ki je bila zelo prijazna in z mano ravnala čisto normalno. Drugič pa sem naletel na mladega policista, ki je bil še bolj vznemirjen kot ta prvi – ko sem mu izročil (pravilno) vozniško dovoljenje, me je vidno zmedeno vprašal, ali sem državljan Slovenije, ampak mojega odgovora sploh ni hotel slišati in me brez kontrole alkohola pustil naprej. Jaz bi lahko bil odličen tihotapec – Martin Krpan je moral premagati Brdavsa, da bi se otepal carinikov, jaz pa jim samo pokažem nemško vozniško in rečem nekaj slovenskih besed, pa že zbežijo. Škoda, da sem preveč pošten za takšno delo.

(Nočem biti nesramen do policistov, ker zelo cenim njih in njihovo delo, vendar mi je smešno, kako se odzivajo name, saj izgledam vse drugo kot nevarno ali nenavadno.)

Naslednjič naprej ...

Felix Kohl, študent slovenščine na Univerzi Karla in Franca v Gradcu

Ni komentarjev:

Objava komentarja