A je slovenščina težek jezik?

Mnogi tujci in mnogi Slovenci bi se strinjali – brez pogojev – da je slovenščina težek jezik. Učil sem angleščino Slovence kot tuji jezik petnajst let in – zaradi tega – moram reči, da nisem tako prepričan, da je slovenščina res tako težka. 

Če vprašam svoje slovenske prijatelje, zakaj je težek, mnogi bi mi povedali, da je dvojina primer težavnosti slovenščine. Ne se strinjam – čeprav je dvojina res redka stvar med jeziki, ima redno in logično obliko v slovenščini. 

Predvsem težko je sklanjatev, posebno za Neslovane, ker je zelo težko reči eno enostavno stvar brez sklanjatve. Če tujci lahko se učijo slovensko sklanjatev, naslednja težava bo množica parov dovršnih in nedovršnih glagolov. 

Še eno vprašanje: ali je angleščina lahek jezik? Skeptičen sem. Res je, da na začetku je enostaven (en razlog za to: brez sklanjatve je). In vsi slišijo angleščino v medijih. Ampak črkovanje v angleščini je zmedeno in skoraj kaotično. Kje, kako in zakaj naj v angleščini uporabimo člene, je bolj zadeva umetnosti in občutka kot logika ali pravila. Tudi ima jezik tako veliko časov, da ne morejo se strinjati, koliko jih je!

Po mojem mnenju, najbolje bistveno je dostop ene kulture do tujih jezikov. Slovenija ima štiri sosede in vsak od njih ima svoj jezik, in iz druge jezikovne vrste (slovanske, romanske, nemške in ugarske). 

Slovenci razumejo, da morajo govoriti tuje jezike. Res je danes, in vedno je bilo res. 

Nasprotje tega, za večinoma v tako imenovan “Anglosphere” je možno imeti uspešno kariero kot akademik, poslovnež, umetnik ali politik samo z angleščino. 

Na kratkem: slovenščina ni tako težka. Res težko je stališče, da so tuji jeziki nekaj dodatni in ne popolnoma potrebni.

*Prispevek je izšel v Pošopisu, časopisu 31. Poletne šole slovenskega jezika 2012.

Terry Troy Jackson, učitelj angleščine in udeleženec tečajev slovenščine

O sladkem, o grenkem ... okusu (ne)moči

Ali se spomnite občutka v želodcu, ko ste zjutraj odhajali v šolo slabo pripravljeni, vedoč, da boste morda vprašani?

S takšnimi občutki najbrž na izpite iz znanja slovenščine ob sobotah prihajajo tudi tisti tuji državljani, ki potrebujejo uradno potrdilo o tem, da znajo slovensko. Ni jih malo, v zadnjih desetih letih se jih je v Centru za slovenščino zvrstilo dobrih 20 tisoč. 20 tisoč identitet, 20 tisoč različnih slovenščin, 20 tisoč usod … za en sam cilj: opraviti izpit. Ta cilj ima obliko različnih privilegijev: službe, študija, državljanstva. To so tudi glavni razlogi za udeležbo na naših izpitih. No, kakšen nagib je morda tudi erotičen (kot to pogosto velja tudi za obisk tečajev slovenščine), a kaj, ko se tako hitro izgubi v suhoparnih birokratskih postopkih …

Anekdot z izpitov je še in še, grenkih in sladkih. Na primer: kandidat dobi vlogo pacienta pri zdravniku in se začne slačiti (ne-povem-do-kod) – se je pač vživel, navsezadnje to od njega zahteva navodilo … Kandidat po tem, ko ga izpraševalka pozove, naj jo vika, tako pač zahteva situacija, z nekoliko začudenja začne kričati nanjo. Vikati pač v njegovem jeziku pomeni kričati … Ali pa redkobesedna kandidatka, ki – ko z izpraševalko končno najdeta skupno temo pogovora – razloži, kako skuha juho: v vrelo vodo strese vrečko, pomeša pa je!

Ali iz pisarne: kandidat se pride prijavit na izpit s čokolado v upanju, da se bo prikupil komisiji, ali pa mi skuša kandidatka v roke stisniti nekaj evrov, da bo komisija imela za kavico. In gospa, ki prostodušno vpraša, koliko »stane« izpit, v neki (ne-povem-kateri) državi da je tako plačala tudi konzulu …

Cilj je seveda treba doseči, izpit je treba opraviti, ne glede na ceno. In cena je visoka: pogosto precej višja kot 120 evrov, kolikor zares stane izpit. Najvišja je zagotovo takrat, ko ugotovimo, da je »pravega« kandidata na izpitu nadomestil nekdo drug … Zveni znano?

Pred leti je menda obstajal nek espe, kot so ljubkovalno rekli policisti, v katerem so ponujali tovrstne storitve – namreč »nadomestno udeležbo« na izpitu. Ali se je tej storitvi tako reklo tudi uradno, ni znano, me je pa nanjo opozorila policija. Pokazali so mi celo sliko imetnice tega espeja. S kolegi smo jo takoj prepoznali – tisto soboto je bila na izpitu tudi ona. Ko sem pregledovala njen potni list – taka je pač uradna procedura –, mi je ta v paniki padel iz rok. Ženska je bila tudi sicer več kot sumljiva: cel izpit se je skrivoma ozirala okrog sebe, končala je pred vsemi drugimi, VSE je rešila PRAVILNO! Pa jo imamo, sem si rekla. Pa jo imamo, si je najbrž rekel tudi kriminalist, ko jo je, nič hudega slutečo, legitimiral. In se ji nazadnje opravičil. Ni bila prava. Torej, bila je prava, ampak bila je »ona sama«, in ne naša espejevka … Kako strašna je (lahko) moč (avto)sugestije!

Kako strašna je (lahko) moč izpitov in kako strašna je (lahko) nemoč tistih, ki se jih udeležujejo.

Lagala bi, če bi rekla, da občutek moči, ki ga dajejo izpiti, ni sladek. Zato si skušam vsako soboto, ko odhajam na izpite, priklicati tisti grozni občutek v želodcu pred šolo …

dr. Ina Ferbežar, vodja izpitnega centra na Centru za slovenščino kot drugi/tuji jezik

Triki in zadrege

Tole razmišljanje se je začelo na kosilu v restavraciji, ko sem pri eni od sosednjih miz zagledala gostjo azijskega videza. V hipu me je prešinilo, da je to gotovo ena od mojih nekdanjih študentk. Seveda se nisem spomnila imena in posvetila sem se kosilu ... Ob odhodu iz lokala sem šla mimo njene mize in najina pogleda sta se srečala. Spontano sva hkrati izgovorili svoji imeni. Jaz: »O Alin!« In ona: »O, Andreja! A še vedno učiš tujce slovenščino?« − Ja, še vedno. Alin je bila moja študentka pred dvajsetimi leti. Malo sva še poklepetali in potem sem odšla naprej.

Ob tem naključnem srečanju sem se začela spraševati, zakaj si človek nekaj zapomni in drugo pozabi, kot da se mu nikoli v življenju ni zgodilo? Na primer, ljudi, obraze, imena … Nekateri posamezniki s svojo energijo gotovo pustijo trajen vtis. Kaj pa besede in informacije? Kaj lahko narediš, da ti nekaj neizbrisno ali vsaj čim dlje obtiči v spominu? S tem se ukvarjamo tudi učitelji in verjetno ima vsakdo svoje trike. Jaz osebno favoriziram dva: prvi je ponavljanje do nezavesti, drugi pa humor.

Ponavljanje sem najprej preizkusila kot otrok. Pri tem je posebej simpatično, če se neke besedne informacije spravijo v ritem in jih ponavljaš kot izštevanko. Tako sem si za vse večne čase zapomnila nekatere latinske izjeme (idus, tribus, porticus … in tralala naprej), čeprav mi danes te besede ne pomenijo nič. Tudi latinske osebne zaimke sem prepevala kot pesmico in krasno je, ker lahko isto melodijo prenesem tudi na slovenske. Po takem principu lahko v nekaj sekundah kogarkoli naučimo različne končnice, na primer za sklanjanje besed ženskega spola skupaj ritmično črkujemo A-E-I-O-I-O. Mogoče bi lahko organizirali natečaj in podelili nagrade tistim, ki bi si izmislili melodije za težke slovnične vsebine, kot recimo za rabo besede ljudje.

Kot drugo finto sem omenila humor. Zanimivo je opazovati, kaj se študentom zdi smešno. Letos so me fascinirali moji začetniki pri učenju slovenščine. Imeli smo zelooo počasen tempo dela in na voljo malo slovenskih besed, ampak v skupini nikoli ni zmanjkalo smeha. Nekega dne sem jim pokazala ilustracijo velike hiše, v kateri vsak od stanovalcev nekaj počne. Dobili so nalogo, da naredijo stavke in da je vsak človeček iz hiše eden od njih. Smejali so se kot otroci: Hahaha … Edgard je pico. Hahaha … Veronika je zaljubljena …  Podobno sliko so tudi na testu opisali brez težav.

Ko znajo že več, pride do izraza humor, izražen z asociacijami ali besedami. Pri razlagi 5. sklona dvojine in množine, vedno rečem, da gre za prehlajeni sklon, ker se besede končujejo na IH, AH ali EH. In kadar kdo brska po spominu za temi končnicami, jaz samo malo zakašljam in pravilne končnice pridejo na plan.

Ugotovila sem tudi, da si študentje brez truda zapomnijo bedarije, ki jim jih povem, da pridobim njihovo pozornost.  Če je na programu beseda gospa, se navadno pomudim ob bontonu. Povem torej, da je formalno bolj vljudno reči gospa Novak kot gospa Jožica. Potem povem še anekdoto, kakšna naj bi bila gospa Jožica. Moj mož je nekoč imel opravek na nekem uradu, toda tja je prišel izven uradnih ur. Ker je kljub temu želel stvari urediti, je potrkal, vstopil in takoj začel: »Veste, gospa Jožica mi je rekla, da boste gotovo tako prijazni in mi uredili to in to …« Seveda nisem vedela, kdo je ta gospa Jožica, zato mi je mož pojasnil: »Saj veš, vsaka ženska iz pisarne pozna kakšno gospo Jožico. To so gospe srednjih let, oblečene v kostim, imajo trajno in vse zrihtajo …« Seveda je s pomočjo fiktivne gospe Jožice uredil svoj opravek.  Takšno neumnost si navadno vsi takoj zapomnijo.

Torej, ponavljanje in humor, dva trika, stara kot zemlja. Ampak obstaja še učinkovitejša metoda, da neko besedo slišiš samo enkrat in si jo zapomniš za vse večne čase: to je zadrega. Ko sem bila stara 16 let, me je simpatičen Nemec vprašal: »Bist du eifersüchtig?« Besedo sem slišala enkrat in jo še danes znam. Tudi moja študentka Sanja mi je povedala, kako se je mučila v lekarni, da je pokazala kapljice za nos in samo enkrat je slišala besedo kapljice, pa se jo je naučila.

Včasih so zadrege še večje. Neki drugi tuji študentki slovenščine se je zgodilo tole. V Sloveniji je začela poučevati verouk in za pusta so otroci tja prišli našemljeni. Punčki, oblečeni v Piko Nogavičko, je želela dati kompliment: »O, kako lepa Pika Nogavička!« Ampak v besedo Pika, se ji je vrinila črka Č  in … sledila je zadrega.

Hmm … opozarjati ali ne, kaj se lahko zgodi, če namesto skrivnost rečeš sekret? Ali če se dodajo ali izpustijo črke v različnih besedah, kot na primer zadovoljna in dirkati? So zadrege slabe ali koristne? Gotovo je, da so nepozabne.

Andreja Markovič, učiteljica slovenščine na tečajih Centra za slovenščino kot drugi/tuji jezik

in avtorica več učbenikov za učenje slovenščine

Ni za čaj ali kako sem postala povezana s slovenščino

Nedavno objavljen Delov članek nam je razložil, kako se čim hitreje naučiti tujih jezikov. Kot navdušena jezikoslovka sem ga brala z zanosom in sem iskala nove nasvete. Že dolgo študiram tuje jezike, to je francoščino od enajstega leta starosti, španščino od petnajstega, ruščino od osemnajstega in slovenščino, moj najnovejši projekt, od enaindvajsetega leta starosti. Morda bi kdo rekel, da če še nisem našla svojega najučinkovitejšega načina učenja, je mogoče zdaj malo prepozno. Ampak so bili tisti nasveti v članku rezultati neke pomembne nemške raziskave in zaradi tega sem mislila, da bi morala biti zelo pozorna nanj. Brala sem naprej. 

Stavek, ki me je pritegnil in ki mi je dal idejo za tole besedilo je bil naslednji: »Kdor se želi hitro in uspešno naučiti tujega jezika, mora učno snov navezovati na svoj vsakdan in na znanje, ki ga že ima.« Razmišljala sem o tem, da ko sem začela študirati slovenščino, sploh nisem imela prejšnjega znanja. Nisem imela nobene povezave z njo. 

To, da moramo imeti konkreten razlog za učenje jezika, se me zdi precej običajna misel, ker me ljudje pogosto vprašajo: »Zakaj slovenščina?« ali »Imaš slovensko družino?«. Domnevajo, da obstaja naprej ugotovljen razlog, zakaj jo študiram. Priznam, da je zaradi podiplomske diplome na Univerzi v Nottinghamu slovenščina postala del mojega vsakdanjega življenja in sem zato učno snov navezovala na svoj vsakdan. Ampak vseeno, slovenščino sem začela študirati brez vsake povezave ali navezave nanjo. 

Zaradi tega bi tudi zagovarjala to, da se je možno uspešno naučiti tuji jezik brez konkretnega razloga, brez konkretnega »zakaj«, in sicer da je možno ustvariti sam svojo povezavo z njim. Kadar premišljujem o tem, kako sem sama ustvarjala povezave s slovenščino, se mi zdijo posebno pomembne tri stvari: 

Ljudje

Brez dvoma so ljudje igrali najbolj pomembno vlogo pri mojem učenju slovenščine. Ko sem prvič prišla v Ljubljano januarja 2011, je bilo zelo mrzlo in megleno. »Zakaj se nisem odločila za jezik iz tople države?« sem si mislila. Vreme ni bilo tako prijazno, vendar ljudje so bili. Od takrat sem se vrnila velikokrat, in zaradi nekaterih res super ljudi, sem se veliko naučila in imam veliko lepih povezav. 

Doživljaji 

Ta kategorija je seveda povezana s prejšnjo, čeprav je malo bolj specifična. Če se spomniš posebnih doživljajev, se boš spomnil tudi besed, ki si se jih takrat naučil. To je tudi zanimivo, ker tvoji doživljaji vplivajo na tvoje besedišče. Na primer, zaradi službe, ki sem jo prej imela, bi vam lahko povedala veliko o Krkinih delnicah, kljub temu pa pogosto pozabim, kako se reče »vilice« ali nekaj takega. 

Besedna igra 

Po mojem je pomembno, da lahko na nek način povežeš novi jezik s svojim. Za mene, in nesrečno za moje prijatelje, je to pomenilo, da sem začela ustvariti jezične »šale«. Na primer, nikoli nisem sigurna, kaj naj rečem, kadar mi kdo reče »hvala«. Včasih poskusim z »z veseljem«, včasih z »ni za kaj«, včasih z »malenkost«. Enkrat sem našla rešitev za eno posebno situacijo: kadar postrežem čaj in se mi ljudje zahvalijo, odgovorim »ni za čaj.« In to je to. Tudi se bom zmeraj spomnila besede »tekmovanje« zaradi enega scenarija, ko je en prijatelj šel laufat, in sem za njim zaklicala: »Dober tek!«. Ja, vem. To, kar je res smešno, je to, da je kljub svojim 1.283.284.536.432.947 slovničnim pravilom, slovenščina še vedno precej gibčen jezik. 

Koristno je tudi, ko opaziš, da so včasih besede v slovenščini enake, kot so v angleščini. Moj najljubši primer prihaja iz enega poletnega sprehoda z mojo poletno cimro, ko sem dolgo poskušala opisati svojo najljubšo rastlino. Bila je precej dolga zgodba in sem uporabila vse svoje »rastlinske« besede. Končno sem popustila in rekla: »Po angleško se imenuje rhododendron.« »Ah! Rododendron!« je odgovorila moja cimra. 

Navsezadnje se mi zdi, da sem sklenila skoraj isto, kar je predstavil Delov članek. Ko sem ga prvič brala, je bil moj prvi vtis, da ni točno res, kar piše tam – mislila sem, da se lahko naučiš tuji jezik, čeprav ni navezan na tvoje vsakdanje življenje. To, kar sem hotela pokazati, je bilo, da te povezave niso zmeraj očitne ali razumljive. Obstaja tudi možnost, da lahko sam ustvarjaš povezave z jezikom in da so te povezave totalno individualne. 

Ne vem, če bom kdaj razumela, kaj na slovenščini me je prijelo – lahko samo sklenem, da mi je dala Slovenija veliko možnosti, da sem lahko ustvarila tiste povezave, ki sem jih opisala. Lahko tudi sklenem še eno stvar, kar je napisala ta nemška raziskava: »učenje jezika stoji in pade z motivacijo«. In to motivacijo pri slovenščini še najdem.

Olivia Hellewell, podiplomska študentka prevodoslovja s slovenščino na Univerzi v Nottinghamu

Dobesedno slovenščina

Na Centrovih tečajih slovenščine v Ljubljani vsako leto izide več publikacij, v katerih so zbrana najrazličnejša besedila udeležencev tečajev – v najrazličnejši slovenščini. Ob koncu Zimske šole izide Zimopis, ob koncu Jesenske in Spomladanske šole ter Jutranjega in Popoldanskega tečaja Dobesednik, vtise s Poletne šole zberemo v Pošopisu, vtise z Mladinske poletne šole v Poletniku, Erasmusovi študenti pa na zadnji dan intenzivnega tečaja slovenščine prejmejo svoj izvod Prevodov publicističnih, poljudnoznanstvenih in leposlovnih besedil. 

Mi smo nad ustvarjalnostjo tečajnikov vsakič znova navdušeni in nam je kar malo žal, da je ne moremo deliti s širšim krogom bralcev. Prav zato smo se odločili, da vam tokrat v branje ponudimo eno od besedil iz še svežega Dobesednika, ki je izšel januarja 2013 ob koncu Jesenske šole, Jutranjega in Popoldanskega tečaja.

Slovenska kultura ima nekatere svoje nenavadne navade

Zdaj živim skoraj dve leti v Sloveniji. V dveh letih sem poskusila spoznati slovenski jezik in kulturo! Slovenska kultura ima, kot vsaka kultura, nekatere svoje nenavadne navade.

Zdi se mi da, vsi Slovenci gojijo svoje lastno sadje in zelenjavo in tudi hiše so zelo pomembne za Slovence. Vsaka hiša ima svojo barvo, mogoče, ker Slovenci so ljubosumni na svoje sosede in želijo, da sta njihova hiša in vrt videti boljše kot sosedova.

Slovenci so skromni in pozdrav je brez poljuba ali objema, čeprav nimajo zmernosti pri uživanju alkohola. Slovenci so lojalni svoji državi in ostanejo vse svoje življenje v istem mestu. Kljub manjšim številom umorov in nizki stopnji kriminala, je število samomorov ogromno.

Šport ima pomembno vlogo v življenju Slovencev, bolj ekstremen kot je, bolje je. Nešportni ljudje pa najdejo svoj adrenalin na cesti. Slovenci niso znani po svojih dobrih voznih sposobnosti in vsi ne upošteva prepovedi mobilnih telefonov v prometu. Tudi policija. 

Slovenija je narava, vino, med, sol, konji, potica in pravi Slovenci so že bili na Triglavu. Slovenija ima svojo anonimnost v tujini in to je ena izmed njenih najmočnejših lastnosti. Tukaj je varno in lepo in se počutim kot doma.

Ellen Marin iz Nizozemske, udeleženka tečajev slovenščine