Ni za čaj ali kako sem postala povezana s slovenščino

Nedavno objavljen Delov članek nam je razložil, kako se čim hitreje naučiti tujih jezikov. Kot navdušena jezikoslovka sem ga brala z zanosom in sem iskala nove nasvete. Že dolgo študiram tuje jezike, to je francoščino od enajstega leta starosti, španščino od petnajstega, ruščino od osemnajstega in slovenščino, moj najnovejši projekt, od enaindvajsetega leta starosti. Morda bi kdo rekel, da če še nisem našla svojega najučinkovitejšega načina učenja, je mogoče zdaj malo prepozno. Ampak so bili tisti nasveti v članku rezultati neke pomembne nemške raziskave in zaradi tega sem mislila, da bi morala biti zelo pozorna nanj. Brala sem naprej. 

Stavek, ki me je pritegnil in ki mi je dal idejo za tole besedilo je bil naslednji: »Kdor se želi hitro in uspešno naučiti tujega jezika, mora učno snov navezovati na svoj vsakdan in na znanje, ki ga že ima.« Razmišljala sem o tem, da ko sem začela študirati slovenščino, sploh nisem imela prejšnjega znanja. Nisem imela nobene povezave z njo. 

To, da moramo imeti konkreten razlog za učenje jezika, se me zdi precej običajna misel, ker me ljudje pogosto vprašajo: »Zakaj slovenščina?« ali »Imaš slovensko družino?«. Domnevajo, da obstaja naprej ugotovljen razlog, zakaj jo študiram. Priznam, da je zaradi podiplomske diplome na Univerzi v Nottinghamu slovenščina postala del mojega vsakdanjega življenja in sem zato učno snov navezovala na svoj vsakdan. Ampak vseeno, slovenščino sem začela študirati brez vsake povezave ali navezave nanjo. 

Zaradi tega bi tudi zagovarjala to, da se je možno uspešno naučiti tuji jezik brez konkretnega razloga, brez konkretnega »zakaj«, in sicer da je možno ustvariti sam svojo povezavo z njim. Kadar premišljujem o tem, kako sem sama ustvarjala povezave s slovenščino, se mi zdijo posebno pomembne tri stvari: 

Ljudje

Brez dvoma so ljudje igrali najbolj pomembno vlogo pri mojem učenju slovenščine. Ko sem prvič prišla v Ljubljano januarja 2011, je bilo zelo mrzlo in megleno. »Zakaj se nisem odločila za jezik iz tople države?« sem si mislila. Vreme ni bilo tako prijazno, vendar ljudje so bili. Od takrat sem se vrnila velikokrat, in zaradi nekaterih res super ljudi, sem se veliko naučila in imam veliko lepih povezav. 

Doživljaji 

Ta kategorija je seveda povezana s prejšnjo, čeprav je malo bolj specifična. Če se spomniš posebnih doživljajev, se boš spomnil tudi besed, ki si se jih takrat naučil. To je tudi zanimivo, ker tvoji doživljaji vplivajo na tvoje besedišče. Na primer, zaradi službe, ki sem jo prej imela, bi vam lahko povedala veliko o Krkinih delnicah, kljub temu pa pogosto pozabim, kako se reče »vilice« ali nekaj takega. 

Besedna igra 

Po mojem je pomembno, da lahko na nek način povežeš novi jezik s svojim. Za mene, in nesrečno za moje prijatelje, je to pomenilo, da sem začela ustvariti jezične »šale«. Na primer, nikoli nisem sigurna, kaj naj rečem, kadar mi kdo reče »hvala«. Včasih poskusim z »z veseljem«, včasih z »ni za kaj«, včasih z »malenkost«. Enkrat sem našla rešitev za eno posebno situacijo: kadar postrežem čaj in se mi ljudje zahvalijo, odgovorim »ni za čaj.« In to je to. Tudi se bom zmeraj spomnila besede »tekmovanje« zaradi enega scenarija, ko je en prijatelj šel laufat, in sem za njim zaklicala: »Dober tek!«. Ja, vem. To, kar je res smešno, je to, da je kljub svojim 1.283.284.536.432.947 slovničnim pravilom, slovenščina še vedno precej gibčen jezik. 

Koristno je tudi, ko opaziš, da so včasih besede v slovenščini enake, kot so v angleščini. Moj najljubši primer prihaja iz enega poletnega sprehoda z mojo poletno cimro, ko sem dolgo poskušala opisati svojo najljubšo rastlino. Bila je precej dolga zgodba in sem uporabila vse svoje »rastlinske« besede. Končno sem popustila in rekla: »Po angleško se imenuje rhododendron.« »Ah! Rododendron!« je odgovorila moja cimra. 

Navsezadnje se mi zdi, da sem sklenila skoraj isto, kar je predstavil Delov članek. Ko sem ga prvič brala, je bil moj prvi vtis, da ni točno res, kar piše tam – mislila sem, da se lahko naučiš tuji jezik, čeprav ni navezan na tvoje vsakdanje življenje. To, kar sem hotela pokazati, je bilo, da te povezave niso zmeraj očitne ali razumljive. Obstaja tudi možnost, da lahko sam ustvarjaš povezave z jezikom in da so te povezave totalno individualne. 

Ne vem, če bom kdaj razumela, kaj na slovenščini me je prijelo – lahko samo sklenem, da mi je dala Slovenija veliko možnosti, da sem lahko ustvarila tiste povezave, ki sem jih opisala. Lahko tudi sklenem še eno stvar, kar je napisala ta nemška raziskava: »učenje jezika stoji in pade z motivacijo«. In to motivacijo pri slovenščini še najdem.

Olivia Hellewell, podiplomska študentka prevodoslovja s slovenščino na Univerzi v Nottinghamu