Recepti za dobro slovenščino

Okus, ki nas privlači

Ko začnem razmišljati o tem, kaj mi slovenščina pravzaprav pomeni, ne morem mimo vprašanja, kaj pomeni tistim, ki se z njo ne ukvarjajo profesionalno, a jo uporabljajo še več kot mi, »raziskovalci«. A je sploh občutijo kot nekaj stvarnega? Včasih se niti ne zavedamo, v kolikšni meri se z nečim združimo. Na jezik je treba paziti. O skrbi in ohranjanju raje ne bom govorila. Kot jezikoslovka sem med študijem poslušala znano vprašanje: »Kaj je najprej, jezik ali misel?« Hm, tega še ne vem, ampak vem, da je meni slovenščina druga. Iz tega izhajajo tudi nekatere težave ...

Čeprav se nam slovenščina pogosto zdi zelo težka (kar v bistvu tudi je!), ima neki svoj okus, ki nas pravzaprav privlači. Kot če ješ limono, čeprav je prekisla. Prav to, kar je nam »prekislo«, je lahko nekomu drugemu najslajše, kot na primer znana dvojina, brez katere to besedilo ne bi bilo popolno, tudi če bi hotela. Lahko jo ljubiš, lahko jo sovražiš – na koncu jo boš imel rad. Odkar sem v učbeniku Jezikovod prebrala nekaj vrstic Draga Jančarja o tem, zakaj je dvojina lepša in boljša, gledam nanjo čisto drugače, me ne moti in se ne morem dovolj dobro izraziti brez nje, na neki način jo pogrešam in ne morem, da je ne bi uporabljala. »Svet je za dva in za dobrega angela z njima, s tretjim so že težave.« Kljub temu da se danes veliko ljudi trudi, da bi dvojino pozabili.

Kaj pa skloni? Enako, enim so zanimivi in lepi, drugim pa neumni in grdi. Ker jih imam tudi v svojem jeziku, mi niso nikoli delali velikih težav. Ampak bilo mi je simpatično in zanimivo opazovati svoje kolege in kolegice na tečajih, ki so prihajali iz drugih držav, kako se mučijo in zapletajo z jezikom, dokler na koncu celo ne uganejo pravilne oblike!

Pa še to – res ne vem, kam bi ga uvrstila – neki fant je celo Poletno šolo govoril »lahko se vprašam« namesto »lahko vas/te vprašam« in zelo smešno mi je bilo, ker sem razumela, začetniki pa so se naučili napačno. Nihče ga ni hotel popraviti, češ, saj vsi razumemo, kaj je hotel povedati.

Brez vsega tega slovenščina ne bi bila slovenščina. Dodati pa moram še naglas, ki – kolikor koli se močno, močno, najmočnejše trudimo, da bi ga zadeli – vedno po neki nikoli razkriti poti pobegne in odpotuje do neke druge črke, na katerih niti sanjali nismo, da bi lahko bil. 

Ampak ko vse to skupaj premešamo, pa tudi malo ljubimo, ko se navežemo na neke stvari, knjige, pesmi, drage osebe in prostore, povezane s slovenščino, se nam naenkrat odpre pot, po kateri se zelo lahko koraka. In slovenščina postane del nas.

Snežana Goršek, diplomirana filologinja splošnega jezikoslovja s slovenščino na Univerzi v Beogradu

A je slovenščina težek jezik?

Mnogi tujci in mnogi Slovenci bi se strinjali – brez pogojev – da je slovenščina težek jezik. Učil sem angleščino Slovence kot tuji jezik petnajst let in – zaradi tega – moram reči, da nisem tako prepričan, da je slovenščina res tako težka. 

Če vprašam svoje slovenske prijatelje, zakaj je težek, mnogi bi mi povedali, da je dvojina primer težavnosti slovenščine. Ne se strinjam – čeprav je dvojina res redka stvar med jeziki, ima redno in logično obliko v slovenščini. 

Predvsem težko je sklanjatev, posebno za Neslovane, ker je zelo težko reči eno enostavno stvar brez sklanjatve. Če tujci lahko se učijo slovensko sklanjatev, naslednja težava bo množica parov dovršnih in nedovršnih glagolov. 

Še eno vprašanje: ali je angleščina lahek jezik? Skeptičen sem. Res je, da na začetku je enostaven (en razlog za to: brez sklanjatve je). In vsi slišijo angleščino v medijih. Ampak črkovanje v angleščini je zmedeno in skoraj kaotično. Kje, kako in zakaj naj v angleščini uporabimo člene, je bolj zadeva umetnosti in občutka kot logika ali pravila. Tudi ima jezik tako veliko časov, da ne morejo se strinjati, koliko jih je!

Po mojem mnenju, najbolje bistveno je dostop ene kulture do tujih jezikov. Slovenija ima štiri sosede in vsak od njih ima svoj jezik, in iz druge jezikovne vrste (slovanske, romanske, nemške in ugarske). 

Slovenci razumejo, da morajo govoriti tuje jezike. Res je danes, in vedno je bilo res. 

Nasprotje tega, za večinoma v tako imenovan “Anglosphere” je možno imeti uspešno kariero kot akademik, poslovnež, umetnik ali politik samo z angleščino. 

Na kratkem: slovenščina ni tako težka. Res težko je stališče, da so tuji jeziki nekaj dodatni in ne popolnoma potrebni.

*Prispevek je izšel v Pošopisu, časopisu 31. Poletne šole slovenskega jezika 2012.

Terry Troy Jackson, učitelj angleščine in udeleženec tečajev slovenščine

O sladkem, o grenkem ... okusu (ne)moči

Ali se spomnite občutka v želodcu, ko ste zjutraj odhajali v šolo slabo pripravljeni, vedoč, da boste morda vprašani?

S takšnimi občutki najbrž na izpite iz znanja slovenščine ob sobotah prihajajo tudi tisti tuji državljani, ki potrebujejo uradno potrdilo o tem, da znajo slovensko. Ni jih malo, v zadnjih desetih letih se jih je v Centru za slovenščino zvrstilo dobrih 20 tisoč. 20 tisoč identitet, 20 tisoč različnih slovenščin, 20 tisoč usod … za en sam cilj: opraviti izpit. Ta cilj ima obliko različnih privilegijev: službe, študija, državljanstva. To so tudi glavni razlogi za udeležbo na naših izpitih. No, kakšen nagib je morda tudi erotičen (kot to pogosto velja tudi za obisk tečajev slovenščine), a kaj, ko se tako hitro izgubi v suhoparnih birokratskih postopkih …

Anekdot z izpitov je še in še, grenkih in sladkih. Na primer: kandidat dobi vlogo pacienta pri zdravniku in se začne slačiti (ne-povem-do-kod) – se je pač vživel, navsezadnje to od njega zahteva navodilo … Kandidat po tem, ko ga izpraševalka pozove, naj jo vika, tako pač zahteva situacija, z nekoliko začudenja začne kričati nanjo. Vikati pač v njegovem jeziku pomeni kričati … Ali pa redkobesedna kandidatka, ki – ko z izpraševalko končno najdeta skupno temo pogovora – razloži, kako skuha juho: v vrelo vodo strese vrečko, pomeša pa je!

Ali iz pisarne: kandidat se pride prijavit na izpit s čokolado v upanju, da se bo prikupil komisiji, ali pa mi skuša kandidatka v roke stisniti nekaj evrov, da bo komisija imela za kavico. In gospa, ki prostodušno vpraša, koliko »stane« izpit, v neki (ne-povem-kateri) državi da je tako plačala tudi konzulu …

Cilj je seveda treba doseči, izpit je treba opraviti, ne glede na ceno. In cena je visoka: pogosto precej višja kot 120 evrov, kolikor zares stane izpit. Najvišja je zagotovo takrat, ko ugotovimo, da je »pravega« kandidata na izpitu nadomestil nekdo drug … Zveni znano?

Pred leti je menda obstajal nek espe, kot so ljubkovalno rekli policisti, v katerem so ponujali tovrstne storitve – namreč »nadomestno udeležbo« na izpitu. Ali se je tej storitvi tako reklo tudi uradno, ni znano, me je pa nanjo opozorila policija. Pokazali so mi celo sliko imetnice tega espeja. S kolegi smo jo takoj prepoznali – tisto soboto je bila na izpitu tudi ona. Ko sem pregledovala njen potni list – taka je pač uradna procedura –, mi je ta v paniki padel iz rok. Ženska je bila tudi sicer več kot sumljiva: cel izpit se je skrivoma ozirala okrog sebe, končala je pred vsemi drugimi, VSE je rešila PRAVILNO! Pa jo imamo, sem si rekla. Pa jo imamo, si je najbrž rekel tudi kriminalist, ko jo je, nič hudega slutečo, legitimiral. In se ji nazadnje opravičil. Ni bila prava. Torej, bila je prava, ampak bila je »ona sama«, in ne naša espejevka … Kako strašna je (lahko) moč (avto)sugestije!

Kako strašna je (lahko) moč izpitov in kako strašna je (lahko) nemoč tistih, ki se jih udeležujejo.

Lagala bi, če bi rekla, da občutek moči, ki ga dajejo izpiti, ni sladek. Zato si skušam vsako soboto, ko odhajam na izpite, priklicati tisti grozni občutek v želodcu pred šolo …

dr. Ina Ferbežar, vodja izpitnega centra na Centru za slovenščino kot drugi/tuji jezik

Triki in zadrege

Tole razmišljanje se je začelo na kosilu v restavraciji, ko sem pri eni od sosednjih miz zagledala gostjo azijskega videza. V hipu me je prešinilo, da je to gotovo ena od mojih nekdanjih študentk. Seveda se nisem spomnila imena in posvetila sem se kosilu ... Ob odhodu iz lokala sem šla mimo njene mize in najina pogleda sta se srečala. Spontano sva hkrati izgovorili svoji imeni. Jaz: »O Alin!« In ona: »O, Andreja! A še vedno učiš tujce slovenščino?« − Ja, še vedno. Alin je bila moja študentka pred dvajsetimi leti. Malo sva še poklepetali in potem sem odšla naprej.

Ob tem naključnem srečanju sem se začela spraševati, zakaj si človek nekaj zapomni in drugo pozabi, kot da se mu nikoli v življenju ni zgodilo? Na primer, ljudi, obraze, imena … Nekateri posamezniki s svojo energijo gotovo pustijo trajen vtis. Kaj pa besede in informacije? Kaj lahko narediš, da ti nekaj neizbrisno ali vsaj čim dlje obtiči v spominu? S tem se ukvarjamo tudi učitelji in verjetno ima vsakdo svoje trike. Jaz osebno favoriziram dva: prvi je ponavljanje do nezavesti, drugi pa humor.

Ponavljanje sem najprej preizkusila kot otrok. Pri tem je posebej simpatično, če se neke besedne informacije spravijo v ritem in jih ponavljaš kot izštevanko. Tako sem si za vse večne čase zapomnila nekatere latinske izjeme (idus, tribus, porticus … in tralala naprej), čeprav mi danes te besede ne pomenijo nič. Tudi latinske osebne zaimke sem prepevala kot pesmico in krasno je, ker lahko isto melodijo prenesem tudi na slovenske. Po takem principu lahko v nekaj sekundah kogarkoli naučimo različne končnice, na primer za sklanjanje besed ženskega spola skupaj ritmično črkujemo A-E-I-O-I-O. Mogoče bi lahko organizirali natečaj in podelili nagrade tistim, ki bi si izmislili melodije za težke slovnične vsebine, kot recimo za rabo besede ljudje.

Kot drugo finto sem omenila humor. Zanimivo je opazovati, kaj se študentom zdi smešno. Letos so me fascinirali moji začetniki pri učenju slovenščine. Imeli smo zelooo počasen tempo dela in na voljo malo slovenskih besed, ampak v skupini nikoli ni zmanjkalo smeha. Nekega dne sem jim pokazala ilustracijo velike hiše, v kateri vsak od stanovalcev nekaj počne. Dobili so nalogo, da naredijo stavke in da je vsak človeček iz hiše eden od njih. Smejali so se kot otroci: Hahaha … Edgard je pico. Hahaha … Veronika je zaljubljena …  Podobno sliko so tudi na testu opisali brez težav.

Ko znajo že več, pride do izraza humor, izražen z asociacijami ali besedami. Pri razlagi 5. sklona dvojine in množine, vedno rečem, da gre za prehlajeni sklon, ker se besede končujejo na IH, AH ali EH. In kadar kdo brska po spominu za temi končnicami, jaz samo malo zakašljam in pravilne končnice pridejo na plan.

Ugotovila sem tudi, da si študentje brez truda zapomnijo bedarije, ki jim jih povem, da pridobim njihovo pozornost.  Če je na programu beseda gospa, se navadno pomudim ob bontonu. Povem torej, da je formalno bolj vljudno reči gospa Novak kot gospa Jožica. Potem povem še anekdoto, kakšna naj bi bila gospa Jožica. Moj mož je nekoč imel opravek na nekem uradu, toda tja je prišel izven uradnih ur. Ker je kljub temu želel stvari urediti, je potrkal, vstopil in takoj začel: »Veste, gospa Jožica mi je rekla, da boste gotovo tako prijazni in mi uredili to in to …« Seveda nisem vedela, kdo je ta gospa Jožica, zato mi je mož pojasnil: »Saj veš, vsaka ženska iz pisarne pozna kakšno gospo Jožico. To so gospe srednjih let, oblečene v kostim, imajo trajno in vse zrihtajo …« Seveda je s pomočjo fiktivne gospe Jožice uredil svoj opravek.  Takšno neumnost si navadno vsi takoj zapomnijo.

Torej, ponavljanje in humor, dva trika, stara kot zemlja. Ampak obstaja še učinkovitejša metoda, da neko besedo slišiš samo enkrat in si jo zapomniš za vse večne čase: to je zadrega. Ko sem bila stara 16 let, me je simpatičen Nemec vprašal: »Bist du eifersüchtig?« Besedo sem slišala enkrat in jo še danes znam. Tudi moja študentka Sanja mi je povedala, kako se je mučila v lekarni, da je pokazala kapljice za nos in samo enkrat je slišala besedo kapljice, pa se jo je naučila.

Včasih so zadrege še večje. Neki drugi tuji študentki slovenščine se je zgodilo tole. V Sloveniji je začela poučevati verouk in za pusta so otroci tja prišli našemljeni. Punčki, oblečeni v Piko Nogavičko, je želela dati kompliment: »O, kako lepa Pika Nogavička!« Ampak v besedo Pika, se ji je vrinila črka Č  in … sledila je zadrega.

Hmm … opozarjati ali ne, kaj se lahko zgodi, če namesto skrivnost rečeš sekret? Ali če se dodajo ali izpustijo črke v različnih besedah, kot na primer zadovoljna in dirkati? So zadrege slabe ali koristne? Gotovo je, da so nepozabne.

Andreja Markovič, učiteljica slovenščine na tečajih Centra za slovenščino kot drugi/tuji jezik

in avtorica več učbenikov za učenje slovenščine