Ni za čaj ali kako sem postala povezana s slovenščino

Nedavno objavljen Delov članek nam je razložil, kako se čim hitreje naučiti tujih jezikov. Kot navdušena jezikoslovka sem ga brala z zanosom in sem iskala nove nasvete. Že dolgo študiram tuje jezike, to je francoščino od enajstega leta starosti, španščino od petnajstega, ruščino od osemnajstega in slovenščino, moj najnovejši projekt, od enaindvajsetega leta starosti. Morda bi kdo rekel, da če še nisem našla svojega najučinkovitejšega načina učenja, je mogoče zdaj malo prepozno. Ampak so bili tisti nasveti v članku rezultati neke pomembne nemške raziskave in zaradi tega sem mislila, da bi morala biti zelo pozorna nanj. Brala sem naprej. 

Stavek, ki me je pritegnil in ki mi je dal idejo za tole besedilo je bil naslednji: »Kdor se želi hitro in uspešno naučiti tujega jezika, mora učno snov navezovati na svoj vsakdan in na znanje, ki ga že ima.« Razmišljala sem o tem, da ko sem začela študirati slovenščino, sploh nisem imela prejšnjega znanja. Nisem imela nobene povezave z njo. 

To, da moramo imeti konkreten razlog za učenje jezika, se me zdi precej običajna misel, ker me ljudje pogosto vprašajo: »Zakaj slovenščina?« ali »Imaš slovensko družino?«. Domnevajo, da obstaja naprej ugotovljen razlog, zakaj jo študiram. Priznam, da je zaradi podiplomske diplome na Univerzi v Nottinghamu slovenščina postala del mojega vsakdanjega življenja in sem zato učno snov navezovala na svoj vsakdan. Ampak vseeno, slovenščino sem začela študirati brez vsake povezave ali navezave nanjo. 

Zaradi tega bi tudi zagovarjala to, da se je možno uspešno naučiti tuji jezik brez konkretnega razloga, brez konkretnega »zakaj«, in sicer da je možno ustvariti sam svojo povezavo z njim. Kadar premišljujem o tem, kako sem sama ustvarjala povezave s slovenščino, se mi zdijo posebno pomembne tri stvari: 

Ljudje

Brez dvoma so ljudje igrali najbolj pomembno vlogo pri mojem učenju slovenščine. Ko sem prvič prišla v Ljubljano januarja 2011, je bilo zelo mrzlo in megleno. »Zakaj se nisem odločila za jezik iz tople države?« sem si mislila. Vreme ni bilo tako prijazno, vendar ljudje so bili. Od takrat sem se vrnila velikokrat, in zaradi nekaterih res super ljudi, sem se veliko naučila in imam veliko lepih povezav. 

Doživljaji 

Ta kategorija je seveda povezana s prejšnjo, čeprav je malo bolj specifična. Če se spomniš posebnih doživljajev, se boš spomnil tudi besed, ki si se jih takrat naučil. To je tudi zanimivo, ker tvoji doživljaji vplivajo na tvoje besedišče. Na primer, zaradi službe, ki sem jo prej imela, bi vam lahko povedala veliko o Krkinih delnicah, kljub temu pa pogosto pozabim, kako se reče »vilice« ali nekaj takega. 

Besedna igra 

Po mojem je pomembno, da lahko na nek način povežeš novi jezik s svojim. Za mene, in nesrečno za moje prijatelje, je to pomenilo, da sem začela ustvariti jezične »šale«. Na primer, nikoli nisem sigurna, kaj naj rečem, kadar mi kdo reče »hvala«. Včasih poskusim z »z veseljem«, včasih z »ni za kaj«, včasih z »malenkost«. Enkrat sem našla rešitev za eno posebno situacijo: kadar postrežem čaj in se mi ljudje zahvalijo, odgovorim »ni za čaj.« In to je to. Tudi se bom zmeraj spomnila besede »tekmovanje« zaradi enega scenarija, ko je en prijatelj šel laufat, in sem za njim zaklicala: »Dober tek!«. Ja, vem. To, kar je res smešno, je to, da je kljub svojim 1.283.284.536.432.947 slovničnim pravilom, slovenščina še vedno precej gibčen jezik. 

Koristno je tudi, ko opaziš, da so včasih besede v slovenščini enake, kot so v angleščini. Moj najljubši primer prihaja iz enega poletnega sprehoda z mojo poletno cimro, ko sem dolgo poskušala opisati svojo najljubšo rastlino. Bila je precej dolga zgodba in sem uporabila vse svoje »rastlinske« besede. Končno sem popustila in rekla: »Po angleško se imenuje rhododendron.« »Ah! Rododendron!« je odgovorila moja cimra. 

Navsezadnje se mi zdi, da sem sklenila skoraj isto, kar je predstavil Delov članek. Ko sem ga prvič brala, je bil moj prvi vtis, da ni točno res, kar piše tam – mislila sem, da se lahko naučiš tuji jezik, čeprav ni navezan na tvoje vsakdanje življenje. To, kar sem hotela pokazati, je bilo, da te povezave niso zmeraj očitne ali razumljive. Obstaja tudi možnost, da lahko sam ustvarjaš povezave z jezikom in da so te povezave totalno individualne. 

Ne vem, če bom kdaj razumela, kaj na slovenščini me je prijelo – lahko samo sklenem, da mi je dala Slovenija veliko možnosti, da sem lahko ustvarila tiste povezave, ki sem jih opisala. Lahko tudi sklenem še eno stvar, kar je napisala ta nemška raziskava: »učenje jezika stoji in pade z motivacijo«. In to motivacijo pri slovenščini še najdem.

Olivia Hellewell, podiplomska študentka prevodoslovja s slovenščino na Univerzi v Nottinghamu

Dobesedno slovenščina

Na Centrovih tečajih slovenščine v Ljubljani vsako leto izide več publikacij, v katerih so zbrana najrazličnejša besedila udeležencev tečajev – v najrazličnejši slovenščini. Ob koncu Zimske šole izide Zimopis, ob koncu Jesenske in Spomladanske šole ter Jutranjega in Popoldanskega tečaja Dobesednik, vtise s Poletne šole zberemo v Pošopisu, vtise z Mladinske poletne šole v Poletniku, Erasmusovi študenti pa na zadnji dan intenzivnega tečaja slovenščine prejmejo svoj izvod Prevodov publicističnih, poljudnoznanstvenih in leposlovnih besedil. 

Mi smo nad ustvarjalnostjo tečajnikov vsakič znova navdušeni in nam je kar malo žal, da je ne moremo deliti s širšim krogom bralcev. Prav zato smo se odločili, da vam tokrat v branje ponudimo eno od besedil iz še svežega Dobesednika, ki je izšel januarja 2013 ob koncu Jesenske šole, Jutranjega in Popoldanskega tečaja.

Slovenska kultura ima nekatere svoje nenavadne navade

Zdaj živim skoraj dve leti v Sloveniji. V dveh letih sem poskusila spoznati slovenski jezik in kulturo! Slovenska kultura ima, kot vsaka kultura, nekatere svoje nenavadne navade.

Zdi se mi da, vsi Slovenci gojijo svoje lastno sadje in zelenjavo in tudi hiše so zelo pomembne za Slovence. Vsaka hiša ima svojo barvo, mogoče, ker Slovenci so ljubosumni na svoje sosede in želijo, da sta njihova hiša in vrt videti boljše kot sosedova.

Slovenci so skromni in pozdrav je brez poljuba ali objema, čeprav nimajo zmernosti pri uživanju alkohola. Slovenci so lojalni svoji državi in ostanejo vse svoje življenje v istem mestu. Kljub manjšim številom umorov in nizki stopnji kriminala, je število samomorov ogromno.

Šport ima pomembno vlogo v življenju Slovencev, bolj ekstremen kot je, bolje je. Nešportni ljudje pa najdejo svoj adrenalin na cesti. Slovenci niso znani po svojih dobrih voznih sposobnosti in vsi ne upošteva prepovedi mobilnih telefonov v prometu. Tudi policija. 

Slovenija je narava, vino, med, sol, konji, potica in pravi Slovenci so že bili na Triglavu. Slovenija ima svojo anonimnost v tujini in to je ena izmed njenih najmočnejših lastnosti. Tukaj je varno in lepo in se počutim kot doma.

Ellen Marin iz Nizozemske, udeleženka tečajev slovenščine

O novem v jeziku in rabi

Moje bloganje, drugo po vrsti na Centrovem novorojenem blogu, bo najprej posvečeno čestitki, da nam je tudi blog uspelo pognati in tako še vedno uspešno lovimo korak s časom. Najbolj zato, ker se »Centrovci« znamo ustvarjalno povezati med seboj, ne glede na to, ali smo le trenutno ali pa bolj stalno na različnih koncih sveta. Zgolj naključno pišem tole na Mednarodni dan maternega jezika in obenem tudi na dan, ko je izšel Slovar novejšega besedja slovenskega jezika s 6399 besedami in besednimi zvezami. Novi slovar je nastal kot uradno vsebinsko dopolnilo SSKJ, vanj pa je vključeno besedje, ki je nastalo in se uveljavilo od leta 1991 naprej, torej od začetka našega novega sveta in strumnega prehoda Slovenije v tržno civilizacijo. Ob tem sem se vprašala, kakšen vpliv imajo na rojstvo novih besed v slovenščini vsi, ki se učijo, študirajo, raziskujejo ali se kako drugače ukvarjajo s slovenščino kot tujim jezikom, pogosto daleč od meja države Slovenije. Seveda ne moremo govoriti o tako veliki množičnosti pri vplivu, kot jo lahko opazujemo pri najbolj razširjenem jeziku na svetu, ampak gotovo ga imajo. Z ustvarjalnostjo v jezikovni rabi slovenščine kot tujega jezika se srečujejo vsak dan učitelji v razredih in pri drugih dejavnostih. Nanjo močno vplivajo prvi jeziki učečih se, po drugi strani pa tudi že usvojeno znanje slovenščine.  Zato bi bilo zanimivo zbirati tovrstno besedje, ker bi tako morda lažje pridobili izraze, ki jih včasih potrebujemo prav na hitro ob poplavi novih tehnoloških in kulturnih pojmov, vsakodnevno naplavljenih k nam iz širnega sveta. In še kakšne druge novitete v jeziku bi se pokazale.

Zdaj na primer v Združenem kraljestvu razmišljajo, da se znova vedno pogosteje uporabljajo namesto neštevnih kar števni advices, informations in podobni, torej namesto da bi pred edninsko obliko dodajali zamudne pieces of, uporabijo kar preprostejšo množinsko obliko s končnico s. Njihovi viri navajajo uporabo oblik v množini v 15. stoletju, v sedanjem času pa je izkazana zlasti na Karibih in v južnih delih Azije. Je pričakovati, da se bo raba razširila v ZDA, Združeno kraljestvo, v »evroangleščino«? Treba bo počakati, saj je angleščina pridobila ogromno govorcev in svojo razširjenost prav gotovo tudi zaradi svoje poenostavljenosti za splošne uporabnike.

Pri slovenščini se prav končnicam v besedah veliko posvečamo in tako upam, bodo ostali prepoznavni in v redni rabi še dolgo prav vsi njeni skloni. Če je zaradi dvojine za učeče se tuje govorce slovenščina romantična, kot pravijo, je namreč prav zaradi sklonov izredno varčna. Čeprav skloni marsikateremu učečemu se povzročijo kakšen sivi las ali dodatno možgansko vijugo v glavi, pa pomenijo prihranek časa in prostora. Ko smo v lanskem letu na univerzah po svetu prevajali slovenske dokumentarne filme iz slovenščine v tuje jezike, so prav skloni povzročali sive lase in mnoge vijuge ob prevodih v tuje jezike. Podnapisi v filmih morajo namreč biti kratki, imajo lahko največ 37 znakov v vrstici. Veste, koliko različnih razmerij lahko v slovenščini izrazimo s skloni na tako kratko odmerjenem prostoru? Tako so imeli prevajalci precejšnje težave, ko so želeli razmerja ubesediti v svojih jezikih. V večini drugih jezikov je treba uporabiti veliko več besed in besednih zvez, da bi povedali isto kot v slovenščini. Zato so skloni zelo priročni, od tod pa posledično izhajata tudi varčnost in povednost slovenskega jezika na majhnem prostoru.

Za konec pa sem pomislila, da smo tudi na Centru v času od leta 1991, ko so bile naše dejavnosti na področju slovenščine kot drugega in tujega jezika povezane v organizacijo pod skupnim imenom, ustvarili kar precej s Centrom povezanih novih besed v naši vsakdanji rabi. Če omenim samo nekatere: Centrovec je vsak, ki z nami sodeluje, piše, (se) uči slovenščino kot tuji jezik po metodah in učbenikih Centra, nas predstavlja in se zavzema, da smo skupaj več. Namesto v Centru, se Centrovci pogosto zbiramo v Središču, kot ga radi imenujemo, slišimo pa tudi na ime Središčniki. Nov pomen in zelo pogosto rabo pa je v Centrovem novejšem slovarju pridobila tudi splošno znana beseda projekt – z njimi živimo vsak dan in v vseh štirih letnih časih, jih uspešno izvajamo in izpeljemo doma in po svetu, kar šestkrat smo bili na Centru zanje nagrajeni z Evropskim jezikovnim priznanjem. Naš največji projekt vseh časov, o katerem je spregovoril že predstojnik Centra profesor Marko Stabej v prvem blogu, pa je, da bi nas kot nacionalno pomembne z javno navedenim imenom priznala in tako nagradila ter uredila tudi slovenska država. Gre za vedno aktualen projekt vseh Centrovcev. 

dr. Mojca Nidorfer Šiškovič, vodja strokovne službe Centra za slovenščino kot drugi/tuji jezik

Čas za slovenščino

Hm, če ste še v času pred slovenščino, najbrž tega ne berete in vas torej z nami (še) ni. Časa po slovenščini si nasploh raje ne predstavljam (ne poklicno ne osebno; bil bi brez poklica in brez pravih možnosti za res polno izražanje in razumevanje). Žal je usoda slovenstva vendarle v marsičem zgodovinsko zaznamovana tudi s časom po slovenščini, torej brez nje – za vse tiste izseljence, izseljenke in izseljenčke, ki sta jih lakota po dostojnem življenju ali ideološko izključevanje odgnali iz slovensko govoreče skupnosti; za vse tiste, ki so se zaradi močnega in sebičnega pritiska drugače govorečih sosedov v stiski odločili opustiti svoj jezik, je slovenščina preteklost, ki so jo neredko popolnoma pozabili ali ohranili le daljen spomin nanjo. Pa kakor koli že so te zgodbe bridko žalostne in take usode krivične – čas za slovenščino je tu neprekinjeno že kakih tisoč let.

Slovenščina je torej tukaj in je zdaj. Govorimo jo revni in bogati, desni in levi, v njej beremo resne časopise in pogrošne revije, v njej se s krčevitimi smehljaji pojejo osladne narodnozabavne viže in groteskno spačeno kričijo težkometalski komadi, v njej si izražamo ljubezen in sovraštvo, v njej in z njo počnemo neskončno stvari, skratka, z njo smo tukaj in zdaj, vsi različni in (skoraj) vsi slovensko govoreči.

Tudi iz daljnega jezikovnega spomina na slovenščino v zadnjih časih marsikoga nekaj zaskomina, da bi se rad vrnil tja, kjer sicer že zdavnaj ni več doma, pa bi se vendarle rad počutil vsaj malo domače. In jezika se da naučiti, v njem spregovoriti, tudi slovenščino – pa naj razni michaeli manskeji še toliko (bolj ali manj duhovito) tarnajo o njeni oblikoslovni zapletenosti in neobvladljivi narečni razčlenjenosti. V zadnjih treh desetletjih je vse več tudi takih, ki v sebi začutijo, da je pravi čas za slovenščino, ne da bi bili z njo v svojem genskem zapisu ali kulturnozgodovinskem spominu kakor koli povezani. Precej je celo takih, ki se slovenščine pač morajo naučiti, če želijo živeti in delati v Sloveniji.

Ne da takih ne bi poznali že mnogo mnogo prej. Anton Murko je leta 1830 kot 21-letni študent po naročilu graškega knjigarnarja izdelal slovensko slovnico, ki je bila sprva zasnovana kot uvod v njegov slovensko-nemški in nemško-slovenski slovar, nato pa je bila izdana kot samostojno delo. Delo ni bilo namenjeno slovensko govorečim, temveč pretežno govorcem tedaj pri nas imenitnejše nemščine. V predgovoru slovnice je Murko zapisal takole:

»Preden se kdo začne učiti kakšen jezik, navadno hoče biti prepričan o njegovi potrebnosti in prednostih, ki jih prinaša njegovo poznavanje. Da je slovenski jezik nadvse potreben, večinoma naravnost nepogrešljiv za vsakogar, ki kot duhovnik, uradnik, častnik, zdravnik, šolnik ali v katerem koli drugem poklicu živi v krasnih delih dežele Slovencev in noče biti na povsem nepravem kraju ali le polovičar, nam pač ni treba na široko dokazovati, saj nam mora biti že samo po sebi jasno, kako nujno je treba znati jezik naroda, s katerim smo nenehno v poslovnih stikih kot javni delavec ali kot zasebnik. Nadalje je ljubezen do lastnega jezika ena od glavnih potez v Slovenčevem narodnem značaju, tako da ne zaupa (ali je to upravičeno ali neupravičeno, spada drugam; dovolj, tako pač je! mar je to pri drugih narodih kaj drugače?) nikomur, s komer mora priti v poslovne stike in ki bi se iz kakršnega koli razloga mogel ali moral naučiti njegovega (Slovenčevega) jezika, vendar tega ne naredi, ker ga ima za (pre)ponosnega, da bi se ga hotel naučiti, ali za nenadarjenega, tako da tega ne bi zmogel, v vsakem primeru pa ga ima za nevrednega zaupanja. Nasprotno je Slovenec iskren, odkritosrčen in podvojeno zaupljiv do tistega, ki se mu je, zlasti kot duhovnemu ali posvetnemu oblastniku na kakšnem pomembnejšem položaju, zdelo vredno truda, da se je naučil slovenskega jezika in ga govori. Koliko slabih dejanj bi bilo mogoče preprečiti, če bi ljudje poznali jezik naroda, sredi katerega živijo, in koliko neprijetnosti, ki v veliki večini primerov izvirajo le iz obojestranskega nezaupanja samo zaradi neznanja jezika, bi si bilo mogoče prihraniti!« (prevedel Jože Stabej)

Dobro, najbrž je Murko malce pretiraval zaradi reklame, ampak v tem odlomku se najde kar nekaj zrn soli in resnice tudi za današnje razmere. Ne vem, koliko še je iskrene ljubezni do lastnega jezika v sodobnem Slovenčevem in Slovenkinem narodnem značaju; na našem Centru za slovenščino smo prav alergični na plehko in površinsko retorično-verbalno ljubezen do slovenščine, ki so je vedno polna medena usta marsikaterega politika ali uradnika, ko pa bi bila potrebna kakšna resnična in otipljiva podpora, se ljubezen stopi kot sneg v topli pesti. Najbrž drži, da še danes Slovenci in Slovenke bolj zaupamo tistim tujcem in tujkam med nami, ki govorijo slovenščino, ne glede na to, da vsaj v primerjavi z evropskim povprečjem kar dobro govorimo angleščino in druge tuje jezike. Morda je to res povezano z ljubeznijo do jezika, morda z bolj praktičnimi psihološkimi razlogi, ne vem. Vem pa, da je na našem Centru in okoli njega več kot stoglava ekipa ljudi, ki imamo slovenščino radi in jo tudi zelo radi posredujemo tistim, ki si je želijo (ali morajo) naučiti. Zato si je treba vzeti čas. Mi ga imamo. Čas za slovenščino.

red. prof. dr. Marko Stabej, predstojnik Centra za slovenščino kot drugi/tuji jezik