Zakaj študiram slovenščino? / 2. del

Potem pa se je odprlo naslednje poglavje – med poletnimi počitnicami sem si začel dopisovati s Slovenko, ki je z mano hodila na tečaj slovenščine, kar je pač obvezno za vse, ki želijo študirati slovenistiko, ne glede na državljanstvo in predznanje. Na univerzi sva se doslej pogovarjala po nemško, naenkrat pa mi je po Facebooku pisala v slovenščini in sprejel sem izziv. Še vedno upam, da je hkrati delala še nekaj drugega, saj sem včasih potreboval tri minute za odgovor. Z vedno več napisanimi sporočili se je čas za odgovor vedno bolj skrajševal, naraščala pa je naklonjenost do svoje sogovornice. S tem pa sem prišel v ponovno jezikovno zadrego – ko mi je rekla, da me ima rada, nisem bil prepričan, kako bi to lahko razumel. Če bi to frazo dobesedno prevedel, bi dobil »ich habe dich gern«, kar zelo sumljivo namiguje na t. i. »friendzone«. Dejstvo, da soobstajata besedi »ljubiti« in »imeti rad«, ki sta očitno istega pomena, me je popolnoma zmedlo. Pobrskal sem po spletu in naletel na razpravo iz nekega foruma, v katerem se Slovenci pogovarjajo, v čem je v bistvu razlika med obema besedama – saj pa to ni res!? Nekateri so trdili, da je beseda ljubiti pač zastarela, drugi pa, da nekoga ljubiš takrat, ko ga imaš res zelo in tudi zelo dolgo rad. Za trenutek sem dvomil v izjavo »slovenščina je romantična«, ki krasi razglednico, ki sem jo enkrat dobil pri obisku Centra za slovenščino. Na srečo so bile besede kmalu tako ali tako odveč.

Obetala pa se je nova jezikovna zadrega. Ker moja punca prihaja iz Slovenskih goric, sem se ponovno srečal z raznolikostjo slovenskih narečij. Knjižno slovenščino sem takrat že obvladal kar dobro, ampak ko smo na univerzi imeli dan slovenske kulture in mi je prijateljica moje punce rekla, da bomo zdaj »glaže dol mujli«, sem gledal kot tele v nova vrata. Prav tako sem se počutil v krogu njene družine, ki je dolgo nisem razumel, kadar so se pogovarjali v svojem narečju. Tako sem pač sedel, poslušal in opazoval ljudi, ampak tudi s tem sem lahko vsaj nekaj prispeval, saj sem opazil posebnosti vseh ljudi. Prej se namreč nihče ni zavedal, da nek sorodnik vsak stavek začne s frazo »fora je v tem«, druga pa opazno pogosto uporablja besedo »dobesedno«. Ko smo enkrat bili na obisku pri neki ženski, je sedela za mizo tudi njena mati, starejša gospa. Vedno, kadar je nastala tišina, je potem z zelo resigniranim glasom in v izrazitem narečju rekla »Käää čeeeeš«. Nihče razen mene tega ni opazil, ampak ko smo potem prišli domov, sem jih seveda opozoril na to, nakar so se vsi smejali na ves glas. Še danes kdaj pa kdaj sam uporabljam to frazo, in moram reči, da je zelo uporabna, saj človek velikokrat pride v situacijo, ko mu ne preostane nič drugega, kot da reče »kaj češ«.

Vedno znova sem se srečal z dejstvom, da je slovensko govoreči Nemec v Sloveniji očitno nekaj posebnega. Ko sem nekega dne vozil avto moje punce, sva prišla v policijsko kontrolo. Ko je policist opazil, da v svoji roki drži slovensko prometno dovoljenje, a nemško vozniško, se je izraz na njegovem obrazu nenadoma spremenil. Čeprav sem mu zagotovil, da znam slovensko in ga razumem, je bilo očitno, da mu je cela situacija zelo neprijetna in ni vedel, kaj naj naredi ali reče. Vsaka slovenska beseda, ki sem jo izrekel, ga je verjetno dalje spravila v prepričanje, da ima opravka z doslej neznano vrsto človeka in verjetno je pričakoval, da bom ali napihal rekordno vrednost ali po kontroli z avtom vzletel in se vrnil na svoj planet. No, moram priznati, da sem bil tudi jaz živčen in zato sva bila oba olajšana, ko je alkomat pokazal 0,0. Ko mi je policist potem vrnil dokumente, sem ugotovil, da sem mu pomotoma dal svojo osebno izkaznico. Kako prestrašen in zmeden je moral biti, da tega ni opazil? Zgodbe pa še ni konec. Potem sva se peljala (po navadni poti, ne da bi letela) do picerije, ki je v lasti staršev najboljše prijateljice moje punce. Vstopil sem v restavracijo in zagledal osebo, ki se mi je zdela zelo znana, čeprav sem bil prvič tam. Nekaj trenutkov pozneje sem se spomnil – to je bil tisti natakar, ki ga takrat sploh nisem razumel! Očitno je zamenjal službo, načina govorjenja pa ni zamenjal in razumel sem ga sicer malo boljše kot prvič (eno leto in pol pred tem), ampak še vedno z velikimi težavami. Vendar sem bil olajšan, ko mi je moja punca rekla, da res govori zelo hitro in nerazločno, in da ga je tudi ona komaj razumela. Pozneje se je izkazalo, da je ta natakar nekako moj spremljevalec na poti učenja slovenščine. Lani sem ga namreč srečal še enkrat, in sicer na poroki že omenjene prijateljice, kjer je delal in naenkrat sem ga razumel zelo dobro. A ga je mogoče nekdo opozoril na to, da govori malo prehitro? Ali si je tudi on zapomnil, kdo sem jaz, in se samo zaradi mene potrudil? Ali pa sem dejansko razvil takšen dober posluh? Nimam pojma. Če se v tem opisu slučajno prepoznaš – piši mi pa greva na pivo!

Od takrat naprej tudi verjamem v izjavo Slovenija je res ena sama malo večja dnevna soba, ki jo izreče glavni junak knjige Andreja E. Skubica Koliko si moja.

V tej dnevni sobi je očitno tudi bolj enostavno priti v policijsko kontrolo. Po prvem srečanju s slovensko policijo so me namreč ustavili še dvakrat. Enkrat je kontrolo opravila ženska, ki je bila zelo prijazna in z mano ravnala čisto normalno. Drugič pa sem naletel na mladega policista, ki je bil še bolj vznemirjen kot ta prvi – ko sem mu izročil (pravilno) vozniško dovoljenje, me je vidno zmedeno vprašal, ali sem državljan Slovenije, ampak mojega odgovora sploh ni hotel slišati in me brez kontrole alkohola pustil naprej. Jaz bi lahko bil odličen tihotapec – Martin Krpan je moral premagati Brdavsa, da bi se otepal carinikov, jaz pa jim samo pokažem nemško vozniško in rečem nekaj slovenskih besed, pa že zbežijo. Škoda, da sem preveč pošten za takšno delo.

(Nočem biti nesramen do policistov, ker zelo cenim njih in njihovo delo, vendar mi je smešno, kako se odzivajo name, saj izgledam vse drugo kot nevarno ali nenavadno.)

Naslednjič naprej ...

Felix Kohl, študent slovenščine na Univerzi Karla in Franca v Gradcu

Zakaj študiram slovenščino? / 1. del

Felix in Felix: "Veselje nad prvo slovensko besedo, ki jo razumem."

Zakaj študiram slovenščino? Nekoč me je neka Slovenka vprašala, ali mi je pri izbiri študija padla opeka na glavo. Ne, bil sem pri zdravi pameti. Torej, kako je prišlo do tega?

Zadnjič sem se spomnil, kako smo v času gimnazije enkrat obiskali zavod za zaposlovanje, kjer so imeli računalnike posebej zato, da ti najdejo sanjsko službo. V pričakovanju, da res obstaja takšna služba, ki združuje vsa moja zanimanja, sem obkrožil vse stvari, ki so zvenele mamljivo, kot npr. delo v timu, delo na prostem, kot navdušen športnik sem seveda obkrožil tudi, da bi se rad gibal med delom. Potem ko sem vse izpolnil, mi je računalnik predlagal delo kot inženir v kanalizaciji. Tega nasveta na srečo nisem upošteval, imam namreč dve levi roki in prirojen odpor do naravoslovnih predmetov. Zanima me, ali je študij slovenščine v njihovi bazi podatkov sploh naveden, in kaj bi moral obkrožiti, da bi mi ga računalnik predlagal. Potrebno je bilo torej več kot popoldanski obisk na zavodu za zaposlovanje. Če danes razmišljam o tem, sem prepričan, da so zagotovo neke višje sile imele svoje prste vmes, saj skoraj sploh ne bi prišlo do mojega prvega srečanja s Slovenijo. Leta 2007 nas je profesor obvestil, da bomo sodelovali v izmenjavi s slovensko gimnazijo – ne da bi nas vprašal, ali si tega sploh želimo. Ker sem takrat imel malo pankovsko fazo, se mi je zdelo nepravično, da profesorji kar odločajo o tem, kar moramo narediti, in sem se temu uprl. No, malce je mogoče k temu pripomoglo še to, da se je vsem, ki bodo ostali doma, obetal cel teden v paralelki, v katero je hodilo kar nekaj lepih punc. Ko pa nas je profesor še enkrat pozval k sodelovanju, saj bi drugače nekaj Slovencev ostalo brez partnerja, sem spoznal svojo neumnost in se končno prijavil na izmenjavo. Sledila sta dva tedna, ki sta spremenila moj pogled na svet. Ta je bil takrat še precej omejen, saj še niti nisem vedel, kje se Slovenija nahaja. Sošolce in mene je takrat zanimal predvsem angleškogovoreči svet, tudi Francija in Italija, vzhodna Evropa pa je bila takrat povsem nepopisan list, o katerem se je zelo redko govorilo.

Ko smo se z vlakom peljali v Slovenijo, torej nisem imel velikih pričakovanj, priznam pa, da me je ob pogledu vlaka, ki naj bi nas peljal iz Beljaka v Ljubljano, zagrabilo rahlo neugodje, saj je v prejšnjem stoletju zagotovo že videl boljše čase. Prav v tem vlaku se je zgodil tudi moj prvi stik s slovenščino – nek gospod nas je nagovoril v nekem čudnem jeziku, ki je sicer zvenel zelo tuje, vseboval pa je nekaj nemških besed. Ko je ugotovil, da ga ne razumemo, nas je vprašal, ali smo Slovenci, in prav to se mi je zdelo zelo čudno, saj sem predpostavljal, da sam govori slovensko, in kolikor sem vedel, naj bi se ljudje istega naroda razumeli med seboj. Šele nekaj let pozneje sem slišal za zelo bogato raznolikost slovenskih narečij in sklepal, da je bil najverjetneje koroški Slovenec. Po prihodu na železniško postajo smo izstopili naravnost v prijetno toplino majskega večera in takoj me je obdal pozitiven občutek, ki se je v naslednjih dneh še toliko bolj okrepil. V svoji gostiteljski družini sem se počutil kot doma in naredili so vse, da bi mi Slovenija ostala v najlepšem spominu, kar jim je zagotovo uspelo. V programu izmenjave pa ni bilo ne duha ne sluha o slovenščini, čeprav bi se z veseljem udeležil kakšnega poskusnega tečaja slovenščine in mislim, da nisem bil edini tega mnenja. Tako smo se pač pogovarjali po nemško in angleško, vendar me je moja gostiteljska družina naučila nekaj slovenskih besed, od katerih niti ene nisem pozabil – zdaj spet mislim na tiste višje sile... 

Od izmenjave naprej ni več minilo leto, v katerem ne bi obiskal Slovenije – dvakrat smo s prijatelji šli na dopust v Ljubljano, kjer smo doživeli ogromno lepih trenutkov. O slovenskem jeziku – razen tistih besed, ki sem jih znal na pamet – nismo imeli pojma in nanj smo gledali kot na precej eksotičen jezik. Za vsak »c« ali »s« smo mislili, da se izgovarja kot »č« in »š«, češ da, saj se ne more izgovarjati isto kot pri nas. Zato smo vedno govorili, da živimo v hostlu »Čeliča«, v okrepčevalnici pa sem naročil »pleškavičo« ali nekaj podobnega. Vsa čast prodajalcu, ki me je očitno razumel in mi je brez začudenega pogleda ali posmehovanja izročil pravo jed. 

Po končani maturi nisem imel nobenega pojma o svoji prihodnosti, obvezno opravljanje civilne službe mi je sicer dalo še eno leto časa za razmislek, ampak tudi v tem času se nisem mogel odločiti, kaj bi študiral. Moj brat je v tem času pol leta preživel na študijski izmenjavi v Moskvi, kjer sem ga tudi obiskal in opazil, da zelo dobro govori rusko. Ker sem bil vedno navdušen nad učenjem tujih jezikov, sem dobil idejo, da bi se tudi jaz rad preizkusil v učenju slovanskega jezika, in takoj mi je prišla na misel slovenščina. Nek bankomat v Sloveniji mi je enkrat povedal »prepočasi se odločate«, kar je sicer res, ker si z vsako še tako majhno malenkostjo belim glavo, odločitev za študij slovenščine pa sem sprejel z rekordno hitrostjo. Ker tega študija v Nemčiji ni, sem se po intenzivnem brskanju po spletu odločil za Gradec. Takrat se mi cela zadeva niti ni zdela tako eksotična, saj sem se zavedal, da tega študija v Nemčiji sicer ni, sem pa pričakoval, da bom v Gradcu naletel na precejšnje število sošolcev. Ko pa sem oktobra leta 2010 prvič prišel na univerzo, sem ugotovil, da sta se na študij slovenistike poleg mene vpisali še dve punci. Na tečaju slovenščine nas je bilo malo več, saj so nanj hodili tudi študentje oddelka za prevajalstvo in študentje drugih fakultet. Večina udeležencev je že imela predznanje, dva sta celo tekoče govorila slovensko in začel sem se spraševati, ali je bila vse skupaj res dobra ideja. Doslej sem bil navajen načina učenja jezika v gimnaziji, ki pa se bistveno razlikuje od učenja na univerzi – v gimnaziji pač pridno delaš domače naloge, besed in slovnice se naučiš in vse poteka lepo počasi. Pričakoval sem, da se bomo tudi na tečaju slovenščine najprej intenzivno in teoretično ukvarjali s slovnico in se postopoma in z udobno hitrostjo stopnjevali. Že po dveh tednih učenja smo dobili nalogo, naj opišemo neko sobo ali nek prostor – jaz pa sem se počutil, kot da bi mi kdo rekel, naj zgradim hišo z lastnimi rokami. Vsemu temu nisem bil kos, saj po eni strani nisem znal samostojno delati, po drugi strani pa je bila slovenščina v moji glavi še vedno ena velika, neznana pošast, zato je bil rezultat te naloge tudi bolj skromen. Besede sem po naključju vstavljal v stavke, saj sem si mislil, da je besedni red v slovenščini popolnoma drugačen kot v nemščini. Po enem mesecu sem končno spoznal, da ne znam prav veliko, in zato sem radikalno spremenil svoj način delovanja – poskušal sem čim bolj posloveniti svoj vsakdanjik. Poslušal sem slovenski radio, čeprav sem v eni uri mogoče razumel pet besed. Iz knjižnice sem si izposodil nemške prevode slovenskih knjig, da bi iz njih izvedel več o Sloveniji, in bral sem kratke članke iz slovenskih časopisov, čeprav sem moral za vsako drugo besedo pogledati v slovar. Problema s pisanjem besedil pa sem se znebil s tem, da sem si besedila enostavno izmislil v nemščini in jih s pomočjo slovarja prevedel v slovenščino. Tako sem dosegel kar zadovoljive rezultate in čutil sem, da sem končno pognal vsaj nekaj korenin v svetu slovenščine. 

Tako sem sčasoma izboljševal svoje teoretično znanje in prišel je dan, ko sem se odločil, da bi bilo dobro, če bi svoje znanje uporabljal tudi zunaj univerze. S prijateljem sva se odpravila na izlet v Maribor. Najprej sva obiskala neko razstavo, kjer mi je dejansko uspelo kupiti karte in se celo pogoditi za študentski popust za prijatelja, ki ni imel študentske izkaznice (»sošolca sva«). Po tej naporni izkušnji sva šla v restavracijo, kjer naju je čakal natakar, ki je govoril izjemno hitro in nerazločno, in nisem bil prepričan, ali je sploh govoril jezik, ki se ga učim. Ko sem mu jecljajoče povedal, da bi potrebovala mizo za dve osebi, je takoj vedel, koliko je ura, in mi je ponudil konverzacijo v kar petih jezikih. Tega nisem mogel verjeti. Jaz se mučim vsak dan po nekaj ur s sklanjatvami in drugimi slovničnimi vprašanji, ta človek pa mimogrede obvlada toliko jezikov. Razočarano sem preklopil na nemščino in spet so se pojavili dvomi o pravilni izbiri študija. Žal sem potem še dvakrat prišel v takšno situacijo – en natakar mi je kar odgovoril v angleščini, drugi pa je v angleščini nekaj predaval o dvojini, kar mi je bilo zelo nerodno. 

To je ena najpomembnejših stvari pri učenju slovenščine – da greš v »lajf« in jo poslušaš ter uporabljaš, saj pri učenju enkrat prideš do točke, kjer ti teorija ni več v pomoč, sploh pa v slovenščini, katere govorna oblika včasih nima prav veliko skupnega s tem, kar piše v učbenikih. To ni le zelo pomembno in koristno, ampak tudi zelo prijetno – moram priznati, da mi je zelo všeč misel, da lahko grem na večerjo ali na izlet nekam v Slovenijo, in se dejansko učim, medtem ko uživam.

Tako nisem obupal, z veliko potrpežljivostjo nadaljeval svojo pot in situacij, v katerih sem se dejansko znal sporazumevati v slovenščini, je bilo vedno več.

Naslednjič naprej ...

Felix Kohl, študent slovenščine na Univerzi Karla in Franca v Gradcu

Za slovenska narečja

Liza (druga z leve v zadnji vrsti) s sošolci na letošnji Mladinski poletni šoli slovenskega jezika

Gorenjsko, dolenjsko, štajersko, primorsko, vsi Slovenci govorijo drugače. To je eden od razlogov, zakaj je slovenščina tako zanimiva. Če se ne učis le iz knijg in se poglobiš tudi v različna narečja Slovenije, je ta naš jezik dosti bolj bogat in zanimiv. Ne samo zato ker se lahko pošteno nasmeješ, če zna kakšen tvoj prijatelj perfektno oponašati dolenjski ali štajerski naglas, ampak tudi zaradi obogatenega besednega zaklada in številnejših pregovorov.

Če torej vsako narečje s svojimi nenavadnostimi in znamenitostimi obogati slovenski jezik, zakaj potem ne sprejemamo vseh narečjih? Tista, ki jih uporabljajo v Sloveniji že, ampak kaj pa tista narečja, ki jih uporabljajo slovenski potomci v tujini? Mnogi imajo svoj naglas in način govorjenja, zaradi katerega čutijo pritisk, da morajo spremeniti svojo slovenščino. Že slišim vas misliti: ‘Pa saj je dobro, da se hočejo naučiti pravilne slovensčine.’ Resnica je sicer, da nobeden ne govori ‘pravilne’ slovenščine. Takšno slišiš samo na poročilih ali v učilnici slovenščine. V vsakodnevnem življenju se govori po domače, v svojem narečju.

Če pa nobeden ne govori pravilne slovenščine, bi bilo neumno zaznamovati avstrijsko-koroški r, italijansko melodičnost ali argentinski naglas kot ‘nepravilne’. Še posebej zato, ker živi v teh državah zelo veliko Slovencev, ki vsi govorijo na ta način. Seveda je drugače v državah, kjer ni posebno razvito in aktivno slovensko društvo, na primer na Nizozemskem, kjer živim jaz. Ampak v vsaki državi, kjer živi več generacij slovenskih potomcev, se niso spremenili le Slovenci, tudi njihov jezik se je. Slovenščina se je prepletala s tujimi besedami in se razvila v drugem okolju, ločenem od svoje domovine. Tako so nastala čudovita narečja tudi izven Slovenije, ki so čisto enakovredna na primer gorenjščini ali ljubljanščini. Imajo svoj naglas, svoje besede, svoje pregovore in na ta način isto prispevajo k slovenskemu jeziku kot vsako drugo slovensko narečje.

Zato prosim vse Slovence, da še enkrat premislijo, preden popravijo tujca, in vse tujce, da se nehajo truditi s slovenskim naglasom. Ker ravno te razlike med vsemi naglasi in besedami dajejo slovenščini lepoto. Poleg tega pa bi bila sama zelo nesrečna, če se nikoli več ne bi mogla posmehljati koroškim r-jem ali vzdihovati pri seksi argentinskem naglasu. Tega veselja pa mi, in verjamem še mnogim drugim, vendarle ne boste ukradli, kajne?

Liza Rinkema, udeleženka Mladinske poletne šole slovenskega jezika

Mladinske poletne šole so, bi si drznil reči, res čarobne

Ni besed, da bi lahko opisal v celoti ta dva tedna na M.P.Š.-ju (Mladinski poletni šoli slovenskega jezika) v Ljubljani. Menim, da je bilo to ena izmed najlepših izkušenj, kar sem jih kdaj doživel v svojem mladem življenju. Poletne šole so res nepozabne, kajti ko se jih udeležuješ, spoznaš ljudi z različnih koncev sveta in tako prideš v stik z njihovimi kulturami, ki so včasih podobnejše, drugič pa se razlikujejo od tvoje. 

Vendar sem v Ljubljani čutil, da je M.P.Š. drugačna od poletnih šol angleščine, nemščine, španščine ali francoščine, ki jih udeleženci obiskujejo samo, da bi se izboljšali pri tujem jeziku. V Ljubljani je bilo različno, kajti udeleženci niso prišli le, da bi utrjevali slovenski jezik, ampak tudi, da bi bolje spoznali domovino svojih dedov, prednikov oziroma da bi se vrnili k svojim koreninam. Obisk Slovenije jim ni pomenil le obisk tuje države, temveč tudi drugega doma.

Dnevi so bili res naporni na M.P.Š.-ju, saj smo od ponedeljka do petka v jutranjih urah sedeli za šolskimi klopmi. Popoldne pa nas je čakal pestri spremljevalni program (ogled ljubljanskega mestnega središča, popoldan v bazenu Atlantis, ki smo se ga vsi veseli, pohod na Šmarno goro, ki nas ni preveč navdušila etc.). Večerjam so sledile tudi raznovrstne dejavnosti (impro-gledališki večer, M.P.Š. ima talent itd.). Ves vikend smo bili zasedeni s celodnevnima izletoma, in sicer: v soboto smo si ogledali Velenje z okolico in Škofjaloko, nedeljski izlet pa je bil posvečen Gorenjski (predvsem Bledu).

Lekcije v razredu so bile zelo zanimive, ker smo zraven slovnice in teoretičnega učenja slovenščine dosti vadili konverzacijo, tako da smo debatirali o aktualnih temah (2000. obletnici od ustanovitve Emone, Svetovnem nogometnem prvenstvu). To je bilo res dobro, ker smo se po zaslugi debat takoj začeli pogovarjati med sabo, se bolje spoznali in se na tak način takoj spoprijatelji. Lektorju je v razredu uspelo ustvarjati prijetno, družabno, prijateljsko vzdušje, in sicer preko že omenjenih debat pa tudi iger v zvezi z jezikom (slovnico, besediščem). Zelo sem zadovoljen, ker sem s pomočjo lektorja, ki se mu posebno zahvaljujem, dosegel cilje, ki sem si jih zastavil za M.P.Š.: odpravil sem določene jezikovne negotovosti v svojem govoru in obogatil besednjak, pri pisanju pa opravljam manj napak.

Edina negativna plat je, da smo skoraj vsak dan imeli precej domačih nalog, ki smo jih vedno pisali v poznih večernih urah, ker smo ostale dele dneva raje preživeli s prijatelji. Vendar je bilo prav, ker smo lahko utrjevali slovenščino le z vsakodnevno vajo, in sicer s pisanjem, pisanjem in pisanjem.

Kar me je presenetilo, da je v razredu poleg dobrega vzdušja med sošolci prišlo tudi do istega vzdušja med lektorjem in dijaki, in to se ni dogajalo le v našem, temveč v vseh razredih.

Najbolj sem hvaležen M.P.Š.-ju, ker sem po njegovi zaslugi spoznal ljudi iz številnih evropskih držav in celo ljudi, ki ne živijo v moji celini, temveč onkraj oceana. Skoraj takoj smo med sabo postali prijatelji, morali smo namreč odpraviti le prvotno tremo. Upam, da bodo prijateljstva, ki so nastala na M.P.Š.-ju, trajala s časom, ker sem se res imel lepo in se vsak dan zabaval s temi osebami. 

Kar mi je bilo tudi všeč, da smo se poleg slovenščine učili še nekaj besed oziroma stavkov v jeziku drugih udeležencev, tako da smo na koncu že v številnih znali pozdraviti in voščiti dober tek vsaj v petih jezikih, kar pomeni, da smo med sabo tudi primerjali svoje jezike, ki so se jim v naših primerjavah pridružile še naše kulture, jedi, navade mladostnikov v naši državi itd.

Zavedal sem se tudi, da smo v primerjavi z udeleženci prvih izdaj M.P.Š.-ja dosti srečnejši, saj bomo lahko s pomočjo facebooka in drugih socialnih omrežij komunicirali med sabo še naprej. Oddaljenost ne predstavlja več ovire, vsaj za komunikacijo.

Edino, kar bi si lahko zdaj zaželel, je, da bi se srečal vsaj z nekaterimi prijatelji M.P.Š.-ja. Uspelo mi je že s prijateljico, zato upam, da mi bo uspelo še z drugimi. Res bi bilo lepo, če bi se srečali v kakšnem velikem evropskem oz. ameriškem mestu ali še bolje doma pri nekom izmed nas, ki pa mora imeti veliko hišo.

Ne vem, če se bo ena od mojih želj izpolnila, toda prišel sem do zaključka, da so mladinske poletne šole, bi si drznil reči, res čarobne, ker ko se jih udeležiš, gledaš potem na svet z različnega zornega kota, po njihovi zaslugi spoznaš ljudi z vsega sveta in ti spreminjajo za vedno življenje.

Danilo Devetak, udeleženec 9. Mladinske poletne šole slovenskega jezika 2014

50 let Seminarja slovenskega jezika, literature in kulture

Pol stoletja pozneje, ob zlatem jubileju

Drage kolegice in kolegi, najbrž ob tej priložnosti ni med nami nikogar, ki bi bil starejši od mene; ali pa je takšnih zelo malo. Zato se bom ob spominjanjih na začetke našega poletnega Seminarja slovenskega jezika, literature in kulture naslednjih nekaj minut počutil približno tako, kot se znameniti »stari fantje« – old boys, kadar jih obide, da bi na pozna leta igrali nogomet: nečimrni, pomembni in prismuknjeno razigrani so; vsekakor pa prepričani, da ni nihče nikoli igral bolje od njih. Vljudno občinstvo se pride na njihove predstave pravzaprav zabavat na račun njihove samovšečnosti in okorelosti, kakršno skozi leta vsakomur od nas naloži čas – to je tisti blazni bog, ki po grški teogoniji dela otroke samo zato, da jih potem požre – to občinstvo ste pač zdaj vi. Zato vas z besedami iz stare slovenščine vnaprej »prosim za zamero«. Moja bolj ali manj aktualna dolžnost je, da vas z nekaj spomini na to, kar smo počeli v mlajših letih, to je pred pol stoletja, slovesno dolgočasim.

Prvi poletni Seminar slovenskega jezika, literature in kulture se je zgodil leta 1964, tako pove že preprosta matematika. Poprej smo imeli Slovenci pravico do nekaj predavanj in lektoratov v repertoarju vsakoletne jugoslovanske poletne slavistične šole. Zamisel, da bi se osamosvojili, je prišla bolj ali manj sama od sebe, morda na valu prvih, zgodnjih nacionalizacij v nekdanji Jugoslaviji. Mislili smo si: če že imajo takšno poletno šolo vsi drugi, tudi manjši od nas (takih res ni bilo veliko, morda Lužički Srbi), jo bomo pač imeli tudi mi. Oblast nas je pri priči poučila, da je ideja sicer lepa in hvalevredna, da pa ni denarja. Potem so nam ga nekaj vseeno dali. Sestavili smo organizacijski odbor in začeli iskati morebitne udeležence; mislim, da smo jih končno po različnih znanstvih in z osebnimi vabili nabrali kakšnih 16 ali 17, v glavnem iz slovanskega sveta. Prečesali smo Ljubljano po dolgem in počez, da smo zanje našli najcenejša prenočišča, ki bi jih naš proračun še prenesel – nekako smo se pri tem pač čutili vsaj soodgovorne za čast svoje domovine, »najbolj razvite jugoslovanske republike«; naj se je ta do nas obnašala kot najbolj »bleda in škrofulozna mati«. Ker je bila takratna tehnika razmnoževanja besedil še vsa iz začetkov industrijske revolucije in ni segla preko partizansko preizkušenega ciklostila, smo morali zagristi tudi v to; mislim, da je bila na fakulteti komaj kaj več kot ena ciklostilna naprava in tudi tako imenovane matrice so se še zmeraj s težavo dobile, pa še slabe so bile povrhu. Ampak vse smo izpeljali z veliko zagnanostjo in občutkom danes komaj razumljivega poslanstva. K sreči so vsaj naklade zbornikov s predavanji zaradi majhnega števila udeležencev lahko ostajale nizke; ve se, da nekakovostne matrice ne prenesejo prav veliko in se natis začne mazati – kdor danes vzame v roke kakšno od zgodnjih seminarskih publikacij, bo lahko ta pojav nazorno opazil. Posebno vprašanje je nastalo pri spremljevalnem in družabnem programu. Sklenili smo, da bomo prve udeležence s svojimi vozili, ne bom jim rekel avtomobili, ker so bili zvečine »fički«, malo prevažali po našem »raju pod Triglavom«, pač na najbolj turistično, kulturno in zgodovinsko privlačne kraje. Zbrali smo pet ali šest voz, izbrali kakšno skromno gostilno. Na Cerkniškem jezeru, ki tisto leto začasa Seminarja še ni bilo čisto prazno, si je profesor-senior, etimolog France Bezlaj, čisto poseben, k drobnim ekshibicionizmom nagnjen mož, sezul čevlje, zavihal hlače in z visoko dvignjenimi obuvali pozdravil vse navzoče – tak je ostal tudi na fotografiji za zgodovino. 

In podobno. Najbrž iz nostalgičnosti pripovedujem skrajno nepomembne in nore reči. Toda tako je bilo – v tistih nekaj dneh smo s povabljenci postali nekakšna prijazna, vesela družina. Zdi se mi, da nekaj tega, skoraj sorodniškega duha ostaja v našem slovenističnem poletnem seminarju še dolga leta potem, mogoče kar v današnji dan; toda o tem boste presodili sami.

Zdaj moram posebno misel nameniti prvemu predsedniku; bil je to ničkoliko prijazni in dobrosrčni profesor Tine Logar, sijajen dialektolog. Nekaj let poprej so ga zaprli na Goli otok, najhujši jugoslovanski gulag, in to samo zato, ker je njegov brat Cene bil preočiten sovjetofil. Tja so prav tako internirali tudi še tretjega brata, literarnega zgodovinarja Janeza Logarja, vsi pa so bili veliki domoljubi, med drugim dejavni v partizanski rezistenci med drugo svetovno vojno. O teh rečeh profesor Tine Logar ni nikoli hotel govoriti, bilo ga je sram za svojo očetnjavo. Toda kot velik demokrat je tudi kot predsednik delal vse tisto, kar smo delali vsi drugi, predvsem dvajset in več let mlajši asistenti, med njimi že zdavnaj pokojni Jože Koruza, Logarjeva dialektološka sodelavka Tinka Orožen, Helga Glušič, s humorjem in izjemnim jezikovnim posluhom obdarjeni Janez Zor: enako je zlagal ciklostilne liste v komplete, enako hodil na železniško postajo sprejemat goste-udeležence, da se ne bi izgubili v ljubljanskem »velemestu«, in vse drugo – bil je nekakšen dobri duh in obenem avtoriteta vsega tistega početja.

Program je bil na začetku precej enostaven: ob lektoratu predvsem pregledna predavanja o temeljnih področjih slovenskega jezika, literature in kulture. Na naslednjem seminarju čez leto dni smo tak program lahko z nekaj variacijami še ponovili, toda kaj ko so se nekateri udeleženci kar naprej vračali – ne moreš jim neprestano pripovedovati eno in isto. Seminarje smo zato začeli tematizirati. Še nato smo jih cepili v dvoje programov: osnovnega, ki se je ponavljal in je bil z enciklopedičnimi informacijami namenjen predvsem novincem, ter specialnega, ki se je postopoma osamosvajal v vsakoletni simpozij – sprva smo ga poimenovali Obdobja in ga tudi časovno ločili od prvotne »poletne šole«. Poletna šola je postajala zmeraj bolj študentovska, Obdobja pa znanstvena srečevanja, forum za medsebojno posredovanje raziskovalnih dosežkov s področja slovenskega jezika, literature in kulture. V nekaj letih se je reč namreč iz skromnih in dobesedno revnih razmer prijela do te mere, da tudi s financiranjem ni bilo več posebnih težav; na otvoritve so začeli hoditi ministri, župani, rektorji, celo kak predsednik vlade; skratka, Seminar je postal nekakšna nacionalna institucija, ki je našla svoj prostor v meddržavnih sporazumih in zavezah glede študijskih in podobnih izmenjav. Malo je s tem zgubljal prvotni šarm osebnih navez in stikov, na drugi strani pa kot nekakšno protiutež okrepil svojo materialno eksistenco – vse do današnjih razsežnosti.

Toliko se mi zdi vredno in smiselno povedati po petdesetih letih – brez nostalgičnih intonacij, vsekakor pa s ponosom. Nekaj smo takrat postavili na noge, kar je s primerno dozo trme, iznajdljivosti in predvsem trdnega prepričanja, da delamo prav, zraslo v lepo in koristno reč. Seveda: če ne bi bilo vseh naslednjih generacij, do današnje, ki so delo nadaljevale z enako ali celo globljo vero, zvestobo in ustvarjalnostjo, ne bi mogli danes govoriti teh besed. In če bo zdajle sledil kakšen aplavz, naj bo namenjen predvsem njim in prihodnosti tega našega skupnega poletnega Seminarja slovenskega jezika, literature in kulture!

akademik prof. dr. Matjaž Kmecl, tajnik, dvakratni predsednik in dolgoletni predavatelj na SSJLK