Zakaj študiram slovenščino? / 3. del

Zdaj pa še malo k jeziku: V blogu se je že nekajkrat pojavilo vprašanje, ali je slovenščina težek jezik. Po mojem mnenju je ena najpomembnejših stvari pri učenju slovenščine, da se zavedaš, da ne gre za nek eksotičen jezik, ampak za jezik, ki se je razvil in se še vedno razvija v neposrednem stiku z evropsko kulturo in z drugimi evropskimi jeziki, in se od le-teh z veliko vidikov sploh ne razlikuje toliko, kot si včasih mislimo. Ko so leta 2013 v Gradcu odprli slovensko čitalnico, je štajerski deželni glavar Franz Voves spregovoril svoje prve besede v slovenščini in se pri tem kar dobro odrezal – edina beseda, s katero je imel težave, je bila prav ta beseda, ki jo v malo drugačni obliki verjetno uporablja vsak dan – Štajerska. Verjetno ni hotel verjeti, da ta beseda v slovenščini zveni tako podobno svoji nemški različici, in prav tako je ravnal Felix, ki je naročil »pleškavičo«, ter Felix, ki je v prepričanju, da mora biti vse popolnoma drugače kot v nemščini, v svojih prvih nalogah v slovenščini obrnil besedni red na glavo.

Jaz osebno imam največ težav z glagolskim vidom, in čeprav mi je v teoriji popolnoma jasen, v praksi pogosto nisem prepričan, katero obliko naj uporabljam. Nekako sem dobil občutek, da ta cela zadeva ni povsem logična, ampak kaj češ.

Zahtevna je tudi izgovorjava, ki mi jo dodatno še otežuje dejstvo, da pogosto govorim precej nerazločno. Največja ovira je alveolarni vibrant r, ki ga v nemščini (razen na Bavarskem) nimamo. Čeprav mi dobro uspeva, se moram že potruditi, da v pravilni obliki zapusti mojo ustno votlino, sploh če se nahaja v neposredni bližini drugih nezvočnikov, kot recimo v besedah prtljažnik ali Blaž Rola. Pri takšnih besedah moram zelo paziti, da široko odprem usta, drugače pa se mi zatakne jezik in namesto besed je slišati le nedoločljivo mrmljanje (spet ena takšna beseda!). 

Dvojina mi ne povzroča težav, ker je popolnoma logična in se je hitro navadiš. So pa še druge stvari, ki mi še vedno niso popolnoma jasne. Kako daleč stran mora biti nekaj, da se reče tisti in ne ta? Kje je meja med tu in tam? Da razumeš takšne stvari, je potrebno veliko prakse, a kot sem že rekel, je lahko ta praksa zelo zabavna in prijetna.

Ob tej priložnosti bi vas Slovence še rad opozoril na majhno »nepravilnost« v vašem jeziku, in sicer gre za rabo besede müsli. Kolikor sem zasledil, jo uporabljate večinoma v množini, se pravi da jeste müslije. S tem mislite kosmiče, kar pa v bistvu ni pravilno: müsli je samostojna jed (beseda izhaja iz švicarske nemščine in pomeni kašica), tako kot npr. jota ali golaž. Torej ne moremo jesti več müslijev naenkrat (razen kadar smo zelo lačni), ampak samo en müsli. Upam, da mi tega ne zamerite, ampak nekako se tega ne morem navaditi in zato sem tudi že sprožil strastno razpravo med poukom slovenščine.

Učenje slovenščine ni mačji kašelj, vendar nikakor ni misija nemogoče. In katerega jezika se sploh naučiš z lahkoto? Jezik sam ni težji od nemščine, angleščine ali francoščine, ampak problem je v tem, da se z angleščino srečaš vedno in povsod, stike s slovenščino pa je zunaj Slovenije včasih težko vzpostaviti. Pri tem pa moram poudariti, da si je v Gradcu res mogoče ustvariti slovenski mikrokozmos. Tukaj živi in študira veliko Slovencev, imamo klub slovenskih študentov, slovensko čitalnico in veliko kulturnih prireditev v slovenščini, tako na univerzi kot tudi zunaj nje, poleg tega pa je sprejem Vala 202 zelo dober. Tako je minilo že kar nekaj dni, ko sem v Gradcu slišal in govoril več slovensko kot nemško.

Da se je mogoče naučiti slovenščine povsod po svetu, vsako leto dokazujejo udeleženci SSJLK, ki sem se ga do zdaj lahko dvakrat udeležil. Obakrat sem bil presenečen in navdušen nad tem, kako dobro nekateri govorijo slovensko, čeprav živijo tako daleč stran od Slovenije in imajo le redke možnosti za govorjenje. Posebej mi je ostal v spominu Japonec, ki sem ga srečal lani na seminarju. Kot da ne bi bilo dovolj nenavadno, da se Nemec in Japonec pogovarjata po slovensko, mi je med pogovorom še povedal, da bo po seminarju odpotoval v moj rojstni kraj v Nemčiji, kjer bo opravil prakso v pekarni. Takšne zgodbe piše življenje, in zdi se mi, da jih življenje s slovenščino piše še posebej veliko.

Seminar je definitvno ena najboljših in najlepših stvari pri učenju slovenščine. To je namreč čas v letu, ko je Ljubljana obdana z neko posebno avro, v kateri se zdi čisto samoumevno, da se ljudje iz vseh mogočnih držav pogovarjajo po slovensko. Skupna radovednost, vedoželjnost in ljubezen do jezika ustvarjajo zelo posebno vzdušje med seminaristi, za katerega si težko predstavljam, da ga je mogoče najti še kje drugje. Lektorji in organizatorji ti s svojo prijaznostjo in s svojim neutrudnim prizadevanjem dajejo občutek, da jim je res mar zate, in da si zelo dobrodošel v svetu slovenščine. Najlepša hvala vsem, ki na kakršenkoli način prispevate k temu, da se učenci lahko udeležujemo takšnega čudovitega dogodka. Na seminarju sem se ogromno naučil, spoznal čudovite ljudi in doživel veliko lepih stvari. Seminar je tudi edini čas v letu, ko z veseljem vstajam ob 7ih zjutraj – tisti, ki me poznajo, vejo, da je to daleč najlepši kompliment, ki ga lahko komu naredim.

Zakaj naj bi človek torej študiral slovenščino? Zato, ker se mu s tem odpira zanimiv in čudovit svet. S svojo partnerko z izmenjave sva se po izmenjavi dobila še dvakrat, leta 2012 pa sva se po triletni pavzi ponovno dobila in se končno pogovarjala po slovensko. Zdi se mi, da se od takrat naprej razumeva še boljše. Lani pa sem končno spet šel na obisk k njeni družini – njena mama skoraj ne zna angleško, zato mi je ostala v spominu kot zelo prijazna, a tiha oseba. Ko sva se pogovarjala po slovensko, se mi je zdelo, da sem jo še enkrat spoznal, in sicer toliko bolje kot prvič. Govorila je namreč toliko, da sem se prav čudil, a potem mi je bila še veliko bolj simpatična kot prej. Brez znanja slovenščine je nikoli ne bi spoznal na takšen način. Res je, da veliko Slovencev odlično zna angleško ali nemško, ampak znanje slovenščine ti vseeno ponuja drugačen in veliko intenzivnejši dostop do Slovenije in njenega jezika, ki je poln zanimivosti in katerega zven še vedno slišim tako rad. In če toliko Slovencev odlično zna nemško, zakaj Nemec ne bi mogel znati slovensko?

Torej, če ste si res vzeli čas in vse to prebrali – hvala! O svojem življenju s slovenščino bi znal povedati še marsikaj. Če to koga zanima, ga z veseljem povabim na pivo.

Felix Kohl, študent slovenščine na Univerzi Karla in Franca v Gradcu

Zakaj študiram slovenščino? / 2. del

Potem pa se je odprlo naslednje poglavje – med poletnimi počitnicami sem si začel dopisovati s Slovenko, ki je z mano hodila na tečaj slovenščine, kar je pač obvezno za vse, ki želijo študirati slovenistiko, ne glede na državljanstvo in predznanje. Na univerzi sva se doslej pogovarjala po nemško, naenkrat pa mi je po Facebooku pisala v slovenščini in sprejel sem izziv. Še vedno upam, da je hkrati delala še nekaj drugega, saj sem včasih potreboval tri minute za odgovor. Z vedno več napisanimi sporočili se je čas za odgovor vedno bolj skrajševal, naraščala pa je naklonjenost do svoje sogovornice. S tem pa sem prišel v ponovno jezikovno zadrego – ko mi je rekla, da me ima rada, nisem bil prepričan, kako bi to lahko razumel. Če bi to frazo dobesedno prevedel, bi dobil »ich habe dich gern«, kar zelo sumljivo namiguje na t. i. »friendzone«. Dejstvo, da soobstajata besedi »ljubiti« in »imeti rad«, ki sta očitno istega pomena, me je popolnoma zmedlo. Pobrskal sem po spletu in naletel na razpravo iz nekega foruma, v katerem se Slovenci pogovarjajo, v čem je v bistvu razlika med obema besedama – saj pa to ni res!? Nekateri so trdili, da je beseda ljubiti pač zastarela, drugi pa, da nekoga ljubiš takrat, ko ga imaš res zelo in tudi zelo dolgo rad. Za trenutek sem dvomil v izjavo »slovenščina je romantična«, ki krasi razglednico, ki sem jo enkrat dobil pri obisku Centra za slovenščino. Na srečo so bile besede kmalu tako ali tako odveč.

Obetala pa se je nova jezikovna zadrega. Ker moja punca prihaja iz Slovenskih goric, sem se ponovno srečal z raznolikostjo slovenskih narečij. Knjižno slovenščino sem takrat že obvladal kar dobro, ampak ko smo na univerzi imeli dan slovenske kulture in mi je prijateljica moje punce rekla, da bomo zdaj »glaže dol mujli«, sem gledal kot tele v nova vrata. Prav tako sem se počutil v krogu njene družine, ki je dolgo nisem razumel, kadar so se pogovarjali v svojem narečju. Tako sem pač sedel, poslušal in opazoval ljudi, ampak tudi s tem sem lahko vsaj nekaj prispeval, saj sem opazil posebnosti vseh ljudi. Prej se namreč nihče ni zavedal, da nek sorodnik vsak stavek začne s frazo »fora je v tem«, druga pa opazno pogosto uporablja besedo »dobesedno«. Ko smo enkrat bili na obisku pri neki ženski, je sedela za mizo tudi njena mati, starejša gospa. Vedno, kadar je nastala tišina, je potem z zelo resigniranim glasom in v izrazitem narečju rekla »Käää čeeeeš«. Nihče razen mene tega ni opazil, ampak ko smo potem prišli domov, sem jih seveda opozoril na to, nakar so se vsi smejali na ves glas. Še danes kdaj pa kdaj sam uporabljam to frazo, in moram reči, da je zelo uporabna, saj človek velikokrat pride v situacijo, ko mu ne preostane nič drugega, kot da reče »kaj češ«.

Vedno znova sem se srečal z dejstvom, da je slovensko govoreči Nemec v Sloveniji očitno nekaj posebnega. Ko sem nekega dne vozil avto moje punce, sva prišla v policijsko kontrolo. Ko je policist opazil, da v svoji roki drži slovensko prometno dovoljenje, a nemško vozniško, se je izraz na njegovem obrazu nenadoma spremenil. Čeprav sem mu zagotovil, da znam slovensko in ga razumem, je bilo očitno, da mu je cela situacija zelo neprijetna in ni vedel, kaj naj naredi ali reče. Vsaka slovenska beseda, ki sem jo izrekel, ga je verjetno dalje spravila v prepričanje, da ima opravka z doslej neznano vrsto človeka in verjetno je pričakoval, da bom ali napihal rekordno vrednost ali po kontroli z avtom vzletel in se vrnil na svoj planet. No, moram priznati, da sem bil tudi jaz živčen in zato sva bila oba olajšana, ko je alkomat pokazal 0,0. Ko mi je policist potem vrnil dokumente, sem ugotovil, da sem mu pomotoma dal svojo osebno izkaznico. Kako prestrašen in zmeden je moral biti, da tega ni opazil? Zgodbe pa še ni konec. Potem sva se peljala (po navadni poti, ne da bi letela) do picerije, ki je v lasti staršev najboljše prijateljice moje punce. Vstopil sem v restavracijo in zagledal osebo, ki se mi je zdela zelo znana, čeprav sem bil prvič tam. Nekaj trenutkov pozneje sem se spomnil – to je bil tisti natakar, ki ga takrat sploh nisem razumel! Očitno je zamenjal službo, načina govorjenja pa ni zamenjal in razumel sem ga sicer malo boljše kot prvič (eno leto in pol pred tem), ampak še vedno z velikimi težavami. Vendar sem bil olajšan, ko mi je moja punca rekla, da res govori zelo hitro in nerazločno, in da ga je tudi ona komaj razumela. Pozneje se je izkazalo, da je ta natakar nekako moj spremljevalec na poti učenja slovenščine. Lani sem ga namreč srečal še enkrat, in sicer na poroki že omenjene prijateljice, kjer je delal in naenkrat sem ga razumel zelo dobro. A ga je mogoče nekdo opozoril na to, da govori malo prehitro? Ali si je tudi on zapomnil, kdo sem jaz, in se samo zaradi mene potrudil? Ali pa sem dejansko razvil takšen dober posluh? Nimam pojma. Če se v tem opisu slučajno prepoznaš – piši mi pa greva na pivo!

Od takrat naprej tudi verjamem v izjavo Slovenija je res ena sama malo večja dnevna soba, ki jo izreče glavni junak knjige Andreja E. Skubica Koliko si moja.

V tej dnevni sobi je očitno tudi bolj enostavno priti v policijsko kontrolo. Po prvem srečanju s slovensko policijo so me namreč ustavili še dvakrat. Enkrat je kontrolo opravila ženska, ki je bila zelo prijazna in z mano ravnala čisto normalno. Drugič pa sem naletel na mladega policista, ki je bil še bolj vznemirjen kot ta prvi – ko sem mu izročil (pravilno) vozniško dovoljenje, me je vidno zmedeno vprašal, ali sem državljan Slovenije, ampak mojega odgovora sploh ni hotel slišati in me brez kontrole alkohola pustil naprej. Jaz bi lahko bil odličen tihotapec – Martin Krpan je moral premagati Brdavsa, da bi se otepal carinikov, jaz pa jim samo pokažem nemško vozniško in rečem nekaj slovenskih besed, pa že zbežijo. Škoda, da sem preveč pošten za takšno delo.

(Nočem biti nesramen do policistov, ker zelo cenim njih in njihovo delo, vendar mi je smešno, kako se odzivajo name, saj izgledam vse drugo kot nevarno ali nenavadno.)

Naslednjič naprej ...

Felix Kohl, študent slovenščine na Univerzi Karla in Franca v Gradcu

Zakaj študiram slovenščino? / 1. del

Felix in Felix: "Veselje nad prvo slovensko besedo, ki jo razumem."

Zakaj študiram slovenščino? Nekoč me je neka Slovenka vprašala, ali mi je pri izbiri študija padla opeka na glavo. Ne, bil sem pri zdravi pameti. Torej, kako je prišlo do tega?

Zadnjič sem se spomnil, kako smo v času gimnazije enkrat obiskali zavod za zaposlovanje, kjer so imeli računalnike posebej zato, da ti najdejo sanjsko službo. V pričakovanju, da res obstaja takšna služba, ki združuje vsa moja zanimanja, sem obkrožil vse stvari, ki so zvenele mamljivo, kot npr. delo v timu, delo na prostem, kot navdušen športnik sem seveda obkrožil tudi, da bi se rad gibal med delom. Potem ko sem vse izpolnil, mi je računalnik predlagal delo kot inženir v kanalizaciji. Tega nasveta na srečo nisem upošteval, imam namreč dve levi roki in prirojen odpor do naravoslovnih predmetov. Zanima me, ali je študij slovenščine v njihovi bazi podatkov sploh naveden, in kaj bi moral obkrožiti, da bi mi ga računalnik predlagal. Potrebno je bilo torej več kot popoldanski obisk na zavodu za zaposlovanje. Če danes razmišljam o tem, sem prepričan, da so zagotovo neke višje sile imele svoje prste vmes, saj skoraj sploh ne bi prišlo do mojega prvega srečanja s Slovenijo. Leta 2007 nas je profesor obvestil, da bomo sodelovali v izmenjavi s slovensko gimnazijo – ne da bi nas vprašal, ali si tega sploh želimo. Ker sem takrat imel malo pankovsko fazo, se mi je zdelo nepravično, da profesorji kar odločajo o tem, kar moramo narediti, in sem se temu uprl. No, malce je mogoče k temu pripomoglo še to, da se je vsem, ki bodo ostali doma, obetal cel teden v paralelki, v katero je hodilo kar nekaj lepih punc. Ko pa nas je profesor še enkrat pozval k sodelovanju, saj bi drugače nekaj Slovencev ostalo brez partnerja, sem spoznal svojo neumnost in se končno prijavil na izmenjavo. Sledila sta dva tedna, ki sta spremenila moj pogled na svet. Ta je bil takrat še precej omejen, saj še niti nisem vedel, kje se Slovenija nahaja. Sošolce in mene je takrat zanimal predvsem angleškogovoreči svet, tudi Francija in Italija, vzhodna Evropa pa je bila takrat povsem nepopisan list, o katerem se je zelo redko govorilo.

Ko smo se z vlakom peljali v Slovenijo, torej nisem imel velikih pričakovanj, priznam pa, da me je ob pogledu vlaka, ki naj bi nas peljal iz Beljaka v Ljubljano, zagrabilo rahlo neugodje, saj je v prejšnjem stoletju zagotovo že videl boljše čase. Prav v tem vlaku se je zgodil tudi moj prvi stik s slovenščino – nek gospod nas je nagovoril v nekem čudnem jeziku, ki je sicer zvenel zelo tuje, vseboval pa je nekaj nemških besed. Ko je ugotovil, da ga ne razumemo, nas je vprašal, ali smo Slovenci, in prav to se mi je zdelo zelo čudno, saj sem predpostavljal, da sam govori slovensko, in kolikor sem vedel, naj bi se ljudje istega naroda razumeli med seboj. Šele nekaj let pozneje sem slišal za zelo bogato raznolikost slovenskih narečij in sklepal, da je bil najverjetneje koroški Slovenec. Po prihodu na železniško postajo smo izstopili naravnost v prijetno toplino majskega večera in takoj me je obdal pozitiven občutek, ki se je v naslednjih dneh še toliko bolj okrepil. V svoji gostiteljski družini sem se počutil kot doma in naredili so vse, da bi mi Slovenija ostala v najlepšem spominu, kar jim je zagotovo uspelo. V programu izmenjave pa ni bilo ne duha ne sluha o slovenščini, čeprav bi se z veseljem udeležil kakšnega poskusnega tečaja slovenščine in mislim, da nisem bil edini tega mnenja. Tako smo se pač pogovarjali po nemško in angleško, vendar me je moja gostiteljska družina naučila nekaj slovenskih besed, od katerih niti ene nisem pozabil – zdaj spet mislim na tiste višje sile... 

Od izmenjave naprej ni več minilo leto, v katerem ne bi obiskal Slovenije – dvakrat smo s prijatelji šli na dopust v Ljubljano, kjer smo doživeli ogromno lepih trenutkov. O slovenskem jeziku – razen tistih besed, ki sem jih znal na pamet – nismo imeli pojma in nanj smo gledali kot na precej eksotičen jezik. Za vsak »c« ali »s« smo mislili, da se izgovarja kot »č« in »š«, češ da, saj se ne more izgovarjati isto kot pri nas. Zato smo vedno govorili, da živimo v hostlu »Čeliča«, v okrepčevalnici pa sem naročil »pleškavičo« ali nekaj podobnega. Vsa čast prodajalcu, ki me je očitno razumel in mi je brez začudenega pogleda ali posmehovanja izročil pravo jed. 

Po končani maturi nisem imel nobenega pojma o svoji prihodnosti, obvezno opravljanje civilne službe mi je sicer dalo še eno leto časa za razmislek, ampak tudi v tem času se nisem mogel odločiti, kaj bi študiral. Moj brat je v tem času pol leta preživel na študijski izmenjavi v Moskvi, kjer sem ga tudi obiskal in opazil, da zelo dobro govori rusko. Ker sem bil vedno navdušen nad učenjem tujih jezikov, sem dobil idejo, da bi se tudi jaz rad preizkusil v učenju slovanskega jezika, in takoj mi je prišla na misel slovenščina. Nek bankomat v Sloveniji mi je enkrat povedal »prepočasi se odločate«, kar je sicer res, ker si z vsako še tako majhno malenkostjo belim glavo, odločitev za študij slovenščine pa sem sprejel z rekordno hitrostjo. Ker tega študija v Nemčiji ni, sem se po intenzivnem brskanju po spletu odločil za Gradec. Takrat se mi cela zadeva niti ni zdela tako eksotična, saj sem se zavedal, da tega študija v Nemčiji sicer ni, sem pa pričakoval, da bom v Gradcu naletel na precejšnje število sošolcev. Ko pa sem oktobra leta 2010 prvič prišel na univerzo, sem ugotovil, da sta se na študij slovenistike poleg mene vpisali še dve punci. Na tečaju slovenščine nas je bilo malo več, saj so nanj hodili tudi študentje oddelka za prevajalstvo in študentje drugih fakultet. Večina udeležencev je že imela predznanje, dva sta celo tekoče govorila slovensko in začel sem se spraševati, ali je bila vse skupaj res dobra ideja. Doslej sem bil navajen načina učenja jezika v gimnaziji, ki pa se bistveno razlikuje od učenja na univerzi – v gimnaziji pač pridno delaš domače naloge, besed in slovnice se naučiš in vse poteka lepo počasi. Pričakoval sem, da se bomo tudi na tečaju slovenščine najprej intenzivno in teoretično ukvarjali s slovnico in se postopoma in z udobno hitrostjo stopnjevali. Že po dveh tednih učenja smo dobili nalogo, naj opišemo neko sobo ali nek prostor – jaz pa sem se počutil, kot da bi mi kdo rekel, naj zgradim hišo z lastnimi rokami. Vsemu temu nisem bil kos, saj po eni strani nisem znal samostojno delati, po drugi strani pa je bila slovenščina v moji glavi še vedno ena velika, neznana pošast, zato je bil rezultat te naloge tudi bolj skromen. Besede sem po naključju vstavljal v stavke, saj sem si mislil, da je besedni red v slovenščini popolnoma drugačen kot v nemščini. Po enem mesecu sem končno spoznal, da ne znam prav veliko, in zato sem radikalno spremenil svoj način delovanja – poskušal sem čim bolj posloveniti svoj vsakdanjik. Poslušal sem slovenski radio, čeprav sem v eni uri mogoče razumel pet besed. Iz knjižnice sem si izposodil nemške prevode slovenskih knjig, da bi iz njih izvedel več o Sloveniji, in bral sem kratke članke iz slovenskih časopisov, čeprav sem moral za vsako drugo besedo pogledati v slovar. Problema s pisanjem besedil pa sem se znebil s tem, da sem si besedila enostavno izmislil v nemščini in jih s pomočjo slovarja prevedel v slovenščino. Tako sem dosegel kar zadovoljive rezultate in čutil sem, da sem končno pognal vsaj nekaj korenin v svetu slovenščine. 

Tako sem sčasoma izboljševal svoje teoretično znanje in prišel je dan, ko sem se odločil, da bi bilo dobro, če bi svoje znanje uporabljal tudi zunaj univerze. S prijateljem sva se odpravila na izlet v Maribor. Najprej sva obiskala neko razstavo, kjer mi je dejansko uspelo kupiti karte in se celo pogoditi za študentski popust za prijatelja, ki ni imel študentske izkaznice (»sošolca sva«). Po tej naporni izkušnji sva šla v restavracijo, kjer naju je čakal natakar, ki je govoril izjemno hitro in nerazločno, in nisem bil prepričan, ali je sploh govoril jezik, ki se ga učim. Ko sem mu jecljajoče povedal, da bi potrebovala mizo za dve osebi, je takoj vedel, koliko je ura, in mi je ponudil konverzacijo v kar petih jezikih. Tega nisem mogel verjeti. Jaz se mučim vsak dan po nekaj ur s sklanjatvami in drugimi slovničnimi vprašanji, ta človek pa mimogrede obvlada toliko jezikov. Razočarano sem preklopil na nemščino in spet so se pojavili dvomi o pravilni izbiri študija. Žal sem potem še dvakrat prišel v takšno situacijo – en natakar mi je kar odgovoril v angleščini, drugi pa je v angleščini nekaj predaval o dvojini, kar mi je bilo zelo nerodno. 

To je ena najpomembnejših stvari pri učenju slovenščine – da greš v »lajf« in jo poslušaš ter uporabljaš, saj pri učenju enkrat prideš do točke, kjer ti teorija ni več v pomoč, sploh pa v slovenščini, katere govorna oblika včasih nima prav veliko skupnega s tem, kar piše v učbenikih. To ni le zelo pomembno in koristno, ampak tudi zelo prijetno – moram priznati, da mi je zelo všeč misel, da lahko grem na večerjo ali na izlet nekam v Slovenijo, in se dejansko učim, medtem ko uživam.

Tako nisem obupal, z veliko potrpežljivostjo nadaljeval svojo pot in situacij, v katerih sem se dejansko znal sporazumevati v slovenščini, je bilo vedno več.

Naslednjič naprej ...

Felix Kohl, študent slovenščine na Univerzi Karla in Franca v Gradcu

Za slovenska narečja

Liza (druga z leve v zadnji vrsti) s sošolci na letošnji Mladinski poletni šoli slovenskega jezika

Gorenjsko, dolenjsko, štajersko, primorsko, vsi Slovenci govorijo drugače. To je eden od razlogov, zakaj je slovenščina tako zanimiva. Če se ne učis le iz knijg in se poglobiš tudi v različna narečja Slovenije, je ta naš jezik dosti bolj bogat in zanimiv. Ne samo zato ker se lahko pošteno nasmeješ, če zna kakšen tvoj prijatelj perfektno oponašati dolenjski ali štajerski naglas, ampak tudi zaradi obogatenega besednega zaklada in številnejših pregovorov.

Če torej vsako narečje s svojimi nenavadnostimi in znamenitostimi obogati slovenski jezik, zakaj potem ne sprejemamo vseh narečjih? Tista, ki jih uporabljajo v Sloveniji že, ampak kaj pa tista narečja, ki jih uporabljajo slovenski potomci v tujini? Mnogi imajo svoj naglas in način govorjenja, zaradi katerega čutijo pritisk, da morajo spremeniti svojo slovenščino. Že slišim vas misliti: ‘Pa saj je dobro, da se hočejo naučiti pravilne slovensčine.’ Resnica je sicer, da nobeden ne govori ‘pravilne’ slovenščine. Takšno slišiš samo na poročilih ali v učilnici slovenščine. V vsakodnevnem življenju se govori po domače, v svojem narečju.

Če pa nobeden ne govori pravilne slovenščine, bi bilo neumno zaznamovati avstrijsko-koroški r, italijansko melodičnost ali argentinski naglas kot ‘nepravilne’. Še posebej zato, ker živi v teh državah zelo veliko Slovencev, ki vsi govorijo na ta način. Seveda je drugače v državah, kjer ni posebno razvito in aktivno slovensko društvo, na primer na Nizozemskem, kjer živim jaz. Ampak v vsaki državi, kjer živi več generacij slovenskih potomcev, se niso spremenili le Slovenci, tudi njihov jezik se je. Slovenščina se je prepletala s tujimi besedami in se razvila v drugem okolju, ločenem od svoje domovine. Tako so nastala čudovita narečja tudi izven Slovenije, ki so čisto enakovredna na primer gorenjščini ali ljubljanščini. Imajo svoj naglas, svoje besede, svoje pregovore in na ta način isto prispevajo k slovenskemu jeziku kot vsako drugo slovensko narečje.

Zato prosim vse Slovence, da še enkrat premislijo, preden popravijo tujca, in vse tujce, da se nehajo truditi s slovenskim naglasom. Ker ravno te razlike med vsemi naglasi in besedami dajejo slovenščini lepoto. Poleg tega pa bi bila sama zelo nesrečna, če se nikoli več ne bi mogla posmehljati koroškim r-jem ali vzdihovati pri seksi argentinskem naglasu. Tega veselja pa mi, in verjamem še mnogim drugim, vendarle ne boste ukradli, kajne?

Liza Rinkema, udeleženka Mladinske poletne šole slovenskega jezika

Mladinske poletne šole so, bi si drznil reči, res čarobne

Ni besed, da bi lahko opisal v celoti ta dva tedna na M.P.Š.-ju (Mladinski poletni šoli slovenskega jezika) v Ljubljani. Menim, da je bilo to ena izmed najlepših izkušenj, kar sem jih kdaj doživel v svojem mladem življenju. Poletne šole so res nepozabne, kajti ko se jih udeležuješ, spoznaš ljudi z različnih koncev sveta in tako prideš v stik z njihovimi kulturami, ki so včasih podobnejše, drugič pa se razlikujejo od tvoje. 

Vendar sem v Ljubljani čutil, da je M.P.Š. drugačna od poletnih šol angleščine, nemščine, španščine ali francoščine, ki jih udeleženci obiskujejo samo, da bi se izboljšali pri tujem jeziku. V Ljubljani je bilo različno, kajti udeleženci niso prišli le, da bi utrjevali slovenski jezik, ampak tudi, da bi bolje spoznali domovino svojih dedov, prednikov oziroma da bi se vrnili k svojim koreninam. Obisk Slovenije jim ni pomenil le obisk tuje države, temveč tudi drugega doma.

Dnevi so bili res naporni na M.P.Š.-ju, saj smo od ponedeljka do petka v jutranjih urah sedeli za šolskimi klopmi. Popoldne pa nas je čakal pestri spremljevalni program (ogled ljubljanskega mestnega središča, popoldan v bazenu Atlantis, ki smo se ga vsi veseli, pohod na Šmarno goro, ki nas ni preveč navdušila etc.). Večerjam so sledile tudi raznovrstne dejavnosti (impro-gledališki večer, M.P.Š. ima talent itd.). Ves vikend smo bili zasedeni s celodnevnima izletoma, in sicer: v soboto smo si ogledali Velenje z okolico in Škofjaloko, nedeljski izlet pa je bil posvečen Gorenjski (predvsem Bledu).

Lekcije v razredu so bile zelo zanimive, ker smo zraven slovnice in teoretičnega učenja slovenščine dosti vadili konverzacijo, tako da smo debatirali o aktualnih temah (2000. obletnici od ustanovitve Emone, Svetovnem nogometnem prvenstvu). To je bilo res dobro, ker smo se po zaslugi debat takoj začeli pogovarjati med sabo, se bolje spoznali in se na tak način takoj spoprijatelji. Lektorju je v razredu uspelo ustvarjati prijetno, družabno, prijateljsko vzdušje, in sicer preko že omenjenih debat pa tudi iger v zvezi z jezikom (slovnico, besediščem). Zelo sem zadovoljen, ker sem s pomočjo lektorja, ki se mu posebno zahvaljujem, dosegel cilje, ki sem si jih zastavil za M.P.Š.: odpravil sem določene jezikovne negotovosti v svojem govoru in obogatil besednjak, pri pisanju pa opravljam manj napak.

Edina negativna plat je, da smo skoraj vsak dan imeli precej domačih nalog, ki smo jih vedno pisali v poznih večernih urah, ker smo ostale dele dneva raje preživeli s prijatelji. Vendar je bilo prav, ker smo lahko utrjevali slovenščino le z vsakodnevno vajo, in sicer s pisanjem, pisanjem in pisanjem.

Kar me je presenetilo, da je v razredu poleg dobrega vzdušja med sošolci prišlo tudi do istega vzdušja med lektorjem in dijaki, in to se ni dogajalo le v našem, temveč v vseh razredih.

Najbolj sem hvaležen M.P.Š.-ju, ker sem po njegovi zaslugi spoznal ljudi iz številnih evropskih držav in celo ljudi, ki ne živijo v moji celini, temveč onkraj oceana. Skoraj takoj smo med sabo postali prijatelji, morali smo namreč odpraviti le prvotno tremo. Upam, da bodo prijateljstva, ki so nastala na M.P.Š.-ju, trajala s časom, ker sem se res imel lepo in se vsak dan zabaval s temi osebami. 

Kar mi je bilo tudi všeč, da smo se poleg slovenščine učili še nekaj besed oziroma stavkov v jeziku drugih udeležencev, tako da smo na koncu že v številnih znali pozdraviti in voščiti dober tek vsaj v petih jezikih, kar pomeni, da smo med sabo tudi primerjali svoje jezike, ki so se jim v naših primerjavah pridružile še naše kulture, jedi, navade mladostnikov v naši državi itd.

Zavedal sem se tudi, da smo v primerjavi z udeleženci prvih izdaj M.P.Š.-ja dosti srečnejši, saj bomo lahko s pomočjo facebooka in drugih socialnih omrežij komunicirali med sabo še naprej. Oddaljenost ne predstavlja več ovire, vsaj za komunikacijo.

Edino, kar bi si lahko zdaj zaželel, je, da bi se srečal vsaj z nekaterimi prijatelji M.P.Š.-ja. Uspelo mi je že s prijateljico, zato upam, da mi bo uspelo še z drugimi. Res bi bilo lepo, če bi se srečali v kakšnem velikem evropskem oz. ameriškem mestu ali še bolje doma pri nekom izmed nas, ki pa mora imeti veliko hišo.

Ne vem, če se bo ena od mojih želj izpolnila, toda prišel sem do zaključka, da so mladinske poletne šole, bi si drznil reči, res čarobne, ker ko se jih udeležiš, gledaš potem na svet z različnega zornega kota, po njihovi zaslugi spoznaš ljudi z vsega sveta in ti spreminjajo za vedno življenje.

Danilo Devetak, udeleženec 9. Mladinske poletne šole slovenskega jezika 2014

50 let Seminarja slovenskega jezika, literature in kulture

Pol stoletja pozneje, ob zlatem jubileju

Drage kolegice in kolegi, najbrž ob tej priložnosti ni med nami nikogar, ki bi bil starejši od mene; ali pa je takšnih zelo malo. Zato se bom ob spominjanjih na začetke našega poletnega Seminarja slovenskega jezika, literature in kulture naslednjih nekaj minut počutil približno tako, kot se znameniti »stari fantje« – old boys, kadar jih obide, da bi na pozna leta igrali nogomet: nečimrni, pomembni in prismuknjeno razigrani so; vsekakor pa prepričani, da ni nihče nikoli igral bolje od njih. Vljudno občinstvo se pride na njihove predstave pravzaprav zabavat na račun njihove samovšečnosti in okorelosti, kakršno skozi leta vsakomur od nas naloži čas – to je tisti blazni bog, ki po grški teogoniji dela otroke samo zato, da jih potem požre – to občinstvo ste pač zdaj vi. Zato vas z besedami iz stare slovenščine vnaprej »prosim za zamero«. Moja bolj ali manj aktualna dolžnost je, da vas z nekaj spomini na to, kar smo počeli v mlajših letih, to je pred pol stoletja, slovesno dolgočasim.

Prvi poletni Seminar slovenskega jezika, literature in kulture se je zgodil leta 1964, tako pove že preprosta matematika. Poprej smo imeli Slovenci pravico do nekaj predavanj in lektoratov v repertoarju vsakoletne jugoslovanske poletne slavistične šole. Zamisel, da bi se osamosvojili, je prišla bolj ali manj sama od sebe, morda na valu prvih, zgodnjih nacionalizacij v nekdanji Jugoslaviji. Mislili smo si: če že imajo takšno poletno šolo vsi drugi, tudi manjši od nas (takih res ni bilo veliko, morda Lužički Srbi), jo bomo pač imeli tudi mi. Oblast nas je pri priči poučila, da je ideja sicer lepa in hvalevredna, da pa ni denarja. Potem so nam ga nekaj vseeno dali. Sestavili smo organizacijski odbor in začeli iskati morebitne udeležence; mislim, da smo jih končno po različnih znanstvih in z osebnimi vabili nabrali kakšnih 16 ali 17, v glavnem iz slovanskega sveta. Prečesali smo Ljubljano po dolgem in počez, da smo zanje našli najcenejša prenočišča, ki bi jih naš proračun še prenesel – nekako smo se pri tem pač čutili vsaj soodgovorne za čast svoje domovine, »najbolj razvite jugoslovanske republike«; naj se je ta do nas obnašala kot najbolj »bleda in škrofulozna mati«. Ker je bila takratna tehnika razmnoževanja besedil še vsa iz začetkov industrijske revolucije in ni segla preko partizansko preizkušenega ciklostila, smo morali zagristi tudi v to; mislim, da je bila na fakulteti komaj kaj več kot ena ciklostilna naprava in tudi tako imenovane matrice so se še zmeraj s težavo dobile, pa še slabe so bile povrhu. Ampak vse smo izpeljali z veliko zagnanostjo in občutkom danes komaj razumljivega poslanstva. K sreči so vsaj naklade zbornikov s predavanji zaradi majhnega števila udeležencev lahko ostajale nizke; ve se, da nekakovostne matrice ne prenesejo prav veliko in se natis začne mazati – kdor danes vzame v roke kakšno od zgodnjih seminarskih publikacij, bo lahko ta pojav nazorno opazil. Posebno vprašanje je nastalo pri spremljevalnem in družabnem programu. Sklenili smo, da bomo prve udeležence s svojimi vozili, ne bom jim rekel avtomobili, ker so bili zvečine »fički«, malo prevažali po našem »raju pod Triglavom«, pač na najbolj turistično, kulturno in zgodovinsko privlačne kraje. Zbrali smo pet ali šest voz, izbrali kakšno skromno gostilno. Na Cerkniškem jezeru, ki tisto leto začasa Seminarja še ni bilo čisto prazno, si je profesor-senior, etimolog France Bezlaj, čisto poseben, k drobnim ekshibicionizmom nagnjen mož, sezul čevlje, zavihal hlače in z visoko dvignjenimi obuvali pozdravil vse navzoče – tak je ostal tudi na fotografiji za zgodovino. 

In podobno. Najbrž iz nostalgičnosti pripovedujem skrajno nepomembne in nore reči. Toda tako je bilo – v tistih nekaj dneh smo s povabljenci postali nekakšna prijazna, vesela družina. Zdi se mi, da nekaj tega, skoraj sorodniškega duha ostaja v našem slovenističnem poletnem seminarju še dolga leta potem, mogoče kar v današnji dan; toda o tem boste presodili sami.

Zdaj moram posebno misel nameniti prvemu predsedniku; bil je to ničkoliko prijazni in dobrosrčni profesor Tine Logar, sijajen dialektolog. Nekaj let poprej so ga zaprli na Goli otok, najhujši jugoslovanski gulag, in to samo zato, ker je njegov brat Cene bil preočiten sovjetofil. Tja so prav tako internirali tudi še tretjega brata, literarnega zgodovinarja Janeza Logarja, vsi pa so bili veliki domoljubi, med drugim dejavni v partizanski rezistenci med drugo svetovno vojno. O teh rečeh profesor Tine Logar ni nikoli hotel govoriti, bilo ga je sram za svojo očetnjavo. Toda kot velik demokrat je tudi kot predsednik delal vse tisto, kar smo delali vsi drugi, predvsem dvajset in več let mlajši asistenti, med njimi že zdavnaj pokojni Jože Koruza, Logarjeva dialektološka sodelavka Tinka Orožen, Helga Glušič, s humorjem in izjemnim jezikovnim posluhom obdarjeni Janez Zor: enako je zlagal ciklostilne liste v komplete, enako hodil na železniško postajo sprejemat goste-udeležence, da se ne bi izgubili v ljubljanskem »velemestu«, in vse drugo – bil je nekakšen dobri duh in obenem avtoriteta vsega tistega početja.

Program je bil na začetku precej enostaven: ob lektoratu predvsem pregledna predavanja o temeljnih področjih slovenskega jezika, literature in kulture. Na naslednjem seminarju čez leto dni smo tak program lahko z nekaj variacijami še ponovili, toda kaj ko so se nekateri udeleženci kar naprej vračali – ne moreš jim neprestano pripovedovati eno in isto. Seminarje smo zato začeli tematizirati. Še nato smo jih cepili v dvoje programov: osnovnega, ki se je ponavljal in je bil z enciklopedičnimi informacijami namenjen predvsem novincem, ter specialnega, ki se je postopoma osamosvajal v vsakoletni simpozij – sprva smo ga poimenovali Obdobja in ga tudi časovno ločili od prvotne »poletne šole«. Poletna šola je postajala zmeraj bolj študentovska, Obdobja pa znanstvena srečevanja, forum za medsebojno posredovanje raziskovalnih dosežkov s področja slovenskega jezika, literature in kulture. V nekaj letih se je reč namreč iz skromnih in dobesedno revnih razmer prijela do te mere, da tudi s financiranjem ni bilo več posebnih težav; na otvoritve so začeli hoditi ministri, župani, rektorji, celo kak predsednik vlade; skratka, Seminar je postal nekakšna nacionalna institucija, ki je našla svoj prostor v meddržavnih sporazumih in zavezah glede študijskih in podobnih izmenjav. Malo je s tem zgubljal prvotni šarm osebnih navez in stikov, na drugi strani pa kot nekakšno protiutež okrepil svojo materialno eksistenco – vse do današnjih razsežnosti.

Toliko se mi zdi vredno in smiselno povedati po petdesetih letih – brez nostalgičnih intonacij, vsekakor pa s ponosom. Nekaj smo takrat postavili na noge, kar je s primerno dozo trme, iznajdljivosti in predvsem trdnega prepričanja, da delamo prav, zraslo v lepo in koristno reč. Seveda: če ne bi bilo vseh naslednjih generacij, do današnje, ki so delo nadaljevale z enako ali celo globljo vero, zvestobo in ustvarjalnostjo, ne bi mogli danes govoriti teh besed. In če bo zdajle sledil kakšen aplavz, naj bo namenjen predvsem njim in prihodnosti tega našega skupnega poletnega Seminarja slovenskega jezika, literature in kulture!

akademik prof. dr. Matjaž Kmecl, tajnik, dvakratni predsednik in dolgoletni predavatelj na SSJLK

Pismo slovenskemu jeziku iz Slovaške

Katarina (na sliki desno) v Ljubljani

Dragi slovenski jezik,

to pismo Ti pišem ob Tvojem 20-letnem akademskem sodelovanju z mojo državo Slovaško, predvsem pa zaradi tega, ker skupaj praznujeva najino prvo obletnico. Najino prvo leto je res hitro minilo! In najin odnos se iz dneva v dan poglablja. Mislim, da oba dobro veva, da se najino sodelovanje ni začelo s t. i. »ljubeznijo na prvi pogled«. O Tebi nisem skoraj ničesar vedela, v bistvu Te sploh nisem poznala, niti nisem bila povsem prepričana, zakaj so te odgovorni uvrstili znotraj študijskega programa Srednjeevropske študije. No, ne nameravam se opravičevati, saj menim, da se za neznanje ni potrebno opravičevati, če obstaja želja, da se ga dopolni z znanjem. In to željo imam. Dobro tudi vem, da si imel tudi Ti slabo mnenje o meni. Smejal si se zaradi moje nezmožnosti pravilnega tvorjenja dvojine in – za mene posebnega – nemehčanja pri izgovorjavi de, te, ne. Zagotovo si se valjal od smeha, ko si videl moje neuspešne poskuse, da odpravim slovaški ipsilon pri zapisovanju i-ja. Ali pa da kljub nekajminutnim meditacijam s slovarjem še naprej zamenjujem veznika ali in ampak. Da ne pišem o zastarelem tvorjenju preteklika. Stavek On je bil šel v šolo. se mi je dolgo časa zdel bolj slovenski kot On je šel v šolo. V tem pismu Ti želim zagotoviti, da si pri meni na posebnem mestu za nekaj časa. Prva stvar, ki mi je bila na Tebi všeč, je bila Tvoja izvirnost. V jeziku, v kulturi – vedno znaš presenetiti. Kljub temu da številni drugi jeziki poimenujejo kak predmet na bolj ali manj podoben način, pa Ti vedno najdeš drugačno poimenovanje in ga ponosno zapišeš v slovar. Enako se obnašajo tudi prebivalci, ki Te uporabljajo – na prvi pogled delujejo, da so na svoj jezik ponosni, zato ga skrivajo pred vsakim tujcem (tudi pred mano), ki se trudi izreči pravilen stavek in mu uspe sem in tam imitirati pravila oz. pravilen naglas. (A da imaš točna pravila? O tem se bom lahko izjasnila čez nekaj let, ko bom premagala svojo slovnično luknjo in jo razumela.)

Nikoli ne bom pozabila prvega srečanja s Tvojo državo Slovenijo. Do tega je prišlo aprila 2013, ko sem bila z odprtimi usti prilepljena na okno avtobusa. Takrat sem se trudila, da bi razumela relief Slovenije – najprej sem opazila Alpe in Bled, rekla sem, dobro, to je podobno kot v Avstriji. Potem sem videla Ljubljano, Koper, Hrastovlje, na koncu pa še primorski mesti Portorož in Piran. In takrat sem spoznala, da je moj trud, da Te primerjam s katerokoli državo, enostavno zaman. To je Slovenija, ki je ponosna na svojo drugačnost. Ko sem bila julija 2013 na seminarju v Ljubljani, sem spoznala, da vlada za Slovenijo in njen jezik veliko zanimanje. Imam navado, da poskušam za vsako mesto, ki ga obiščem, najti pridevnik. Za Slovenijo ga nisem dolgo imela, ampak menim, da se boš z mojim favoritom strinjal, tj. prisrčna Slovenija. To je enostavno Ona. Je majhna slikica – pomanjšanje sveta. In kot govorimo na Slovaškem: z každého rožka troška.

Na koncu tega pisma bi Ti rada napisala, da si resnično lahko ponosen. Dnevno srečujem ljudi, ki Ti dan za dnem posvečajo pozornost in posredujejo informacije o Tebi in Sloveniji tistim, ki bi drugače še naprej hodili po svetu brez znanja o tem, da si resnično del srednje Evrope, brez znanja o obstoju (za mene še vedno nekoliko grozljive) človeške ribice, ali pa brez znanja o tem, da zmenka v dvojici v Sloveniji zagotovo ne zakriješ. Če bom kdaj imela priložnost in bom prevajala, se Ti bom za Tvojo dvojino še dodatno zahvalila.

Upam, da bo tako uspešno, kot poteka sodelovanje Slovenije in Slovaške, še nadaljnjih (vsaj) 20 let potekalo tudi najino sodelovanje.

S pozdravom,

Katarína Lalíková, 

študentka 2. letnika Srednjeevropskih študij na Univerzi Komenskega v Bratislavi

Že dvajset (pa še več) let je tudi na Slovaškem čas za slovenščino

Saša in njeni študenti na letošnji ekskurziji po Sloveniji

V letu 2013 smo obeležili 20. obletnico sistematičnega poučevanja slovenščine na Filozofski fakulteti Univerze Komenskega v Bratislavi. Pa vendar je perspektivo razvoja slovaško-slovenskih odnosov na področju kulture in izobraževanja prineslo že leto 1919, ko sta nastali najstarejši in do danes največji univerzi na Slovaškem in v Sloveniji, in sicer Univerza Komenskega v Bratislavi ter Univerza v Ljubljani. Na začetku tridesetih let 20. stoletja so se predstavniki mednarodne katoliške študentske organizacije Pax romana dogovorili, da bodo intenzivno razvijali slovaško-slovenske stike prav na področju kulture in izobraževanja. V tem obdobju so hodili na študijske izmenjave v Ljubljano, kjer so spoznavali slovenski jezik in slovensko kulturo. Tam so študirali: eden izmed največjih slovaških slavistov J. Stanislav, avtor prve antologije slovenske poezije in proze v slovaščini K. Geraldini, vodilna osebnost kluba prijateljev slovenskega jezika in kulture J. Kostiha, znani literarni zgodovinar in prevajalec J. Ambruš ter profesor, prevajalec in dolgoletni lektor slovenščine M. Václav. Zgodovina lektorata slovenskega jezika na FiF UK se je začela pisati v študijskem letu 1939/1940, ko so potekali seminarji iz slovenskega jezika, ki jih je vodil J. Ambruš. Zaradi vojne je bilo poučevanje prekinjeno, za eno leto pa se je obnovilo v študijskem letu 1946/1947, ko je slovenščino poučeval J. Kostiha. Zaradi političnih razlogov slovenščina kar 20 let ni mogla biti prisotna na akademskih tleh največje slovaške univerze. Ponovno je dobila priložnost v študijskem letu 1965/1966, ko je lektorat prevzel J. Kostiha, v letu 1966/1967 pa jo je začel poučevati pesnik in prevajalec V. Hečko, ki se je slovenščino naučil kot samouk. V slovaščino je prevedel kar nekaj slovenskih del, napisal pa je tudi prva slovaška učbenika, vezana na slovenski jezik in kulturo: Slovensko berilo (1972) in Základy slovinskej gramatiky (1978). Hečko je uspešno sodeloval tudi s slovenskim slovakistom in avtorjem do danes edinega slovensko-slovaškega slovarja V. Smolejem. Po Hečkovi smrti leta 1972 je lektorat vodil slavist J. Stanislav, od študijskega leta 1974/1975 pa vse do leta 1985 pa M. Václav. V študijskem letu 1992/1993 se je status slovenskega jezika na Slovaškem bistveno spremenil, saj je bil med fakultetama podpisan sporazum o izmenjavi lektorjev. Prva slovenska lektorica na FiF UK je bila Jasna Honzak Jahić, ki je – poleg praškega lektorata – do študijskega leta 1994/1995 vodila tudi bratislavski lektorat. Za potrebe lektorata je izdala učbenik Slovenščina za Slovake (1995). Po njej je vodenje lektorata prevzela Alenka Šalej, v letih 1996 do 2002 pa je lektorat vodila Darija Jakše.

V študijskem letu 2002/2003 je prišel moj čas za poučevanje slovenščine. Prvega srečanja s študenti se nisem bala. Spomnim se, da sem vstopila v razred, kjer po številu ni bilo veliko študentov, bilo pa je veliko nasmehov in iskrivih oči, ki so mi sporočale, da sem med njimi dobrodošla. Prvi koraki pri poučevanju slovenščine tujcev niso bili lahki. Kot Slovenki se mi je vse zdelo samoumevno, tujim študentom pa to ni bilo. Našla sem način, s katerim se jim vsaj na začetku lahko približam. In to so lažni prijatelji, ki jih je med jezikoma več kot 1000 (od samostalnikov Dunaj, miza, hiša, les, zrak, hrup; glagolov dobiti, bruhati; do pridevnikov lep, krajši, daljši, slovenski).

V naslednjih letih je bilo vse lažje. Čeprav se status slovenščine do leta 2012/2013 (slovenistika v okviru študijskega programa Srednjeevropske študije končno pridobi stalno mesto) bistveno ni spreminjal, pa se je iz leta v leto spreminjalo število študentov (od leta 2002 je v povprečju slovenistične predmete obiskovalo 75 študentov na leto). Vedno več jih je bilo in vedno večji so bili pritiski z njihove strani, da želijo imeti večje število ur slovenščine. Z dragocenimi nasveti mi je takrat svetoval kolega, ki je kasneje postal tudi moj življenjski sopotnik, M. Vojtech. Če ne bi bilo njega, verjetno še dolgo ne bi razumela, da je v okviru bolonjskega sistema vse mogoče, tudi to, da lahko ustvarim nov predmet. Razložil mi je, kako naj nastajajo študentski prevodi v knjižni obliki ali pa zbornik z mednarodne znanstvene konference. Lektorat se lahko danes pohvali z osmimi knjigami, v katerih so se združile slovenska književna ustvarjalnost in slovaška prevajalska mladost ter zagnanost. V zadnjih desetih letih se lahko slovenistika pohvali z več kot 60 kulturnimi prireditvami, ki so bile izpeljane v sodelovanju s Centrom za slovenščino kot drugi/tuji jezik in slovenskim veleposlaništvom v Bratislavi. Slovenci velikokrat rečemo: Slovenija, od kod lepote tvoje. Še posebej pa je lep občutek, ko te lepote opazijo tudi tvoji študenti. Mislim, da je vseh teh 300 in nekaj študentov, ki sem jih popeljala na ekskurzijo v Slovenijo, imelo podobne občutke.

V desetih letih se je Bratislava, ki sem jo pred svojim prihodom imela za sivo, temačno, spremenila v barvito in sončno. In to predvsem zaradi ljudi, ki sem jih imela možnost spoznati in se jim približati. Verjamem, da je prav zaradi njih, pa tudi Centra za slovenščino kot drugi/tuji jezik, ki bdi nad slovenistikami po svetu, čas za slovenščino v Bratislavi rezerviran za nadaljnjih nekaj desetletij.

dr. Saša Vojtech Poklač, lektorica slovenščine na Univerzi Komenskega v Bratislavi

A Little More than Chaos?

Slovenian is the first Slavic language which I have ever studied. Slavic languages present a number of difficulties for the anglophone brain, and Slovenian is certainly (!) no exception. Nonetheless, the course I attended over Summer in 2013 helped me to make some sense of what I had perceived beforehand to be little more than chaos (as a side note, to anyone reading this who wishes to gain even a rudimentary level in spoken Slovene, I would urge you to enrol in a class; this language, for whatever reason, and in contrast to most other languages I have studied (quite a few), laughs in the face of those who hope to learn anything more than the rudiments from a textbook in their free time... not to say that I came away from the course with the ability to discuss politics or art or anything much with any degree of refinement; nonetheless, it gave me enough of an insight to the language's inner-workings to allow me to continue to progress, albeit slowly, on my own). 

Which brings me to my next point: Slovenians themselves frequently demand an explanation as to why you would want to learn Slovenian!? So, you'd best have one prepared. In my case, I was attracted to Slovenian in particular because I came across the writing of several Slovene poets, not all at once, but in a variety of contexts and over the course of several years. I am a composer and am often researching texts which I would like to set to music. I particularly liked the work of Milan Dekleva and Dane Zajc, two poets whose work has little in common stylistically (the former is something of a bower-bird post-modernist, the latter a quaint, socialist romantic), but which nonetheless share the characteristic (as I discovered) Slovene tendency in speech to juxtapose convoluted, drifting-in-the-wind anecdotal digression with brusque directness. But the subtle nuances of the Slovene character are a matter for another day. 

Now that I have spent some time studying Slovenian, I can say that you have to learn to love its almost impenetrable difficulties, its regional variants (read mutually-unintelligible dialects), its stubborn irregularities, its... well, you get the idea. These characteristics, normally dreaded by those hoping to become conversant in a foreign language, become, well... charming! The (not inconsiderable) frustration which felt in class is long forgotten, all that remains is a window (modest in size as it may be) through which I am now able to observe this language and culture, and for that I am truly grateful.

Paul Clift, skladatelj in prejemnik štipendije Jane Zemljarič Miklavčič 2013

I was worried that I would not even be placed in the beginner’s class!

When I started learning Slovene I was extremely nervous and unsure I would ever be able to speak well. In the Unites States, learning even a second language is often not a priority in school, and while I had studied French for many years I never became very good. I assumed that I was probably not talented at languages, and I was worried I was setting myself up for failure trying to learn a language that everyone said was so difficult. It did not help that when many friends and colleagues found out that I was trying to learn Slovene they always looked both impressed and alarmed, and usually more alarmed. By the time the first day of the 32. Poletna šola slovenskega jezika arrived I was a mess, worried that I would be so terrible that I would not even be placed in the beginner’s class!

I could not have been more wrong. Slovene is such a wonderful language, and it is actually completely logical and quite straightforward to learn (even the dual!). Everyone said that Slovene was difficult to pronounce – but if you understand the pronunciation rules, you can say almost anything. Unlike French or German, even as a beginner you can make yourself understood if you speak carefully. And the dual – well yes, it is quite a lot to remember, but once you know the rules you are fine. The same is true of the cases. When I was a student at the 32. Poletna šola slovenskega jezika I was constantly comparing what I had learned in class that day about Slovene grammar rules and vocabulary to my native English and I felt I was the lucky one – it must be terrible to learn English! It has completely bizarre pronunciation even if you’re a native speaker, and sometimes it seems like there are more exceptions than rules in the grammar! And Slovene is completely logical in comparison, which is so helpful as a beginner because you make progress much more quickly and can begin to communicate much more easily than with many other languages. 

But I should also be fair to French and the other languages I have tried (and mostly failed) to learn – part of the positive difference in learning Slovene was the community experience I had while learning it. I am a graduate student studying archaeology in the US, but my dissertation research is in Slovenia, so in the past two years I have spent about five months in Ljubljana. I have a lovely network of friends to practice with, and I get to practice every day while out in the city and working with colleagues. But the major turning point in learning Slovene came when I was taking courses at the poletna šola with the wonderful Anja Strajnar and Tanja Kotnik, and studying hard with other foreign students. We played games, did practical activities, went on fun excursions, and constantly helped each other practice so that eventually we could all go out in the city and have basic conversations. I think the most important benefit learning Slovene as a foreign language was the opportunity to study in Slovenia itself with wonderful people who made Slovene a pleasure to learn, and who make me want to keep studying the language because there are so many more people that I want to meet and have conversations with in Slovenia!

Adrienne C. Frie, doktorska študentka arheologije in prejemnica štipendije Jane Zemljarič Miklavčič 2013

Priročnik za začetnike

Dragi prijatelji!

Danes se boste odločili za pouk slovenščine na začetni ravni. Upam, da slovenski jezik bo Vam veliko koristil v življenju.

Na kratko pa razpovem, s čim se boste ukvarjali med poukom. 

Najprej bo treba vedeti slovensko abecedo, zato da bi pravilno pisati in govoriti, pa pozneje – tudi misliti v okviru slovenščine.

Potrebujete tudi dober učbenik, ki ga lahko najdete, na primer, na spletu pod imenom Slovenska beseda v živo 1. V njem boste dobili potrebne informacije za slovenski jezik, njegovo slovnico, fonetiko, besedotvorbo in tako dalje. Poleg učbenika nasvetujem Vam obiskat spletno stran www.mp3center.si pa malo kasneje tudi YouTube. Tam boste lahko prenesli tudi slovensko glasbo in video-posnetki, ki so bili in še vedno bodo zanimivi za vse ljudi, ki se ukvarjajo s slovenščino. Ko poslušate slovensko pesem, boste dobili dodatno motivacijo in navdih za priden pouk in boste našli nekaj povsem novega, včasih – celo zabavnega, ki bo dodalo Vam energije in preudarnosti. 

Dobro zavedajte, zakaj se ukvarjate s slovenščino in vsak dan podarite za njo par prostih trenutkov. 

Med poukom izkoriščajte tudi audio-tečaj na spletu. 

Če Vas Slovenija in njen jezik kar presenetita in če želite spoznati njiju globlje, v večji raznolikosti, lahko obiščete spletno stran Veleposlaništva Republike Slovenije v Vaši državi in tam lahko najdete zase ali za Vašega prijatelja lektorja, ki bo Vam omogočal boljše možnosti pouka.

Poudarim pa ta značilnost, da če se boste trudili odločno, pridno in z dobro voljo, boste dosegli veliki uspeh.

S trdim delom in s kapljico humorja lahko naprej do spoznavanja skrivnostnih plati slovenskega jezika.

Želim Vam obilo zdravja, navdiha in radovednosti med poukom slovenščine!

Živeli bomo naprej!

Srčno,

Anton Gluško, udeleženec 31. Poletne šole slovenskega jezika 2012

Recepti za dobro slovenščino

Okus, ki nas privlači

Ko začnem razmišljati o tem, kaj mi slovenščina pravzaprav pomeni, ne morem mimo vprašanja, kaj pomeni tistim, ki se z njo ne ukvarjajo profesionalno, a jo uporabljajo še več kot mi, »raziskovalci«. A je sploh občutijo kot nekaj stvarnega? Včasih se niti ne zavedamo, v kolikšni meri se z nečim združimo. Na jezik je treba paziti. O skrbi in ohranjanju raje ne bom govorila. Kot jezikoslovka sem med študijem poslušala znano vprašanje: »Kaj je najprej, jezik ali misel?« Hm, tega še ne vem, ampak vem, da je meni slovenščina druga. Iz tega izhajajo tudi nekatere težave ...

Čeprav se nam slovenščina pogosto zdi zelo težka (kar v bistvu tudi je!), ima neki svoj okus, ki nas pravzaprav privlači. Kot če ješ limono, čeprav je prekisla. Prav to, kar je nam »prekislo«, je lahko nekomu drugemu najslajše, kot na primer znana dvojina, brez katere to besedilo ne bi bilo popolno, tudi če bi hotela. Lahko jo ljubiš, lahko jo sovražiš – na koncu jo boš imel rad. Odkar sem v učbeniku Jezikovod prebrala nekaj vrstic Draga Jančarja o tem, zakaj je dvojina lepša in boljša, gledam nanjo čisto drugače, me ne moti in se ne morem dovolj dobro izraziti brez nje, na neki način jo pogrešam in ne morem, da je ne bi uporabljala. »Svet je za dva in za dobrega angela z njima, s tretjim so že težave.« Kljub temu da se danes veliko ljudi trudi, da bi dvojino pozabili.

Kaj pa skloni? Enako, enim so zanimivi in lepi, drugim pa neumni in grdi. Ker jih imam tudi v svojem jeziku, mi niso nikoli delali velikih težav. Ampak bilo mi je simpatično in zanimivo opazovati svoje kolege in kolegice na tečajih, ki so prihajali iz drugih držav, kako se mučijo in zapletajo z jezikom, dokler na koncu celo ne uganejo pravilne oblike!

Pa še to – res ne vem, kam bi ga uvrstila – neki fant je celo Poletno šolo govoril »lahko se vprašam« namesto »lahko vas/te vprašam« in zelo smešno mi je bilo, ker sem razumela, začetniki pa so se naučili napačno. Nihče ga ni hotel popraviti, češ, saj vsi razumemo, kaj je hotel povedati.

Brez vsega tega slovenščina ne bi bila slovenščina. Dodati pa moram še naglas, ki – kolikor koli se močno, močno, najmočnejše trudimo, da bi ga zadeli – vedno po neki nikoli razkriti poti pobegne in odpotuje do neke druge črke, na katerih niti sanjali nismo, da bi lahko bil. 

Ampak ko vse to skupaj premešamo, pa tudi malo ljubimo, ko se navežemo na neke stvari, knjige, pesmi, drage osebe in prostore, povezane s slovenščino, se nam naenkrat odpre pot, po kateri se zelo lahko koraka. In slovenščina postane del nas.

Snežana Goršek, diplomirana filologinja splošnega jezikoslovja s slovenščino na Univerzi v Beogradu

A je slovenščina težek jezik?

Mnogi tujci in mnogi Slovenci bi se strinjali – brez pogojev – da je slovenščina težek jezik. Učil sem angleščino Slovence kot tuji jezik petnajst let in – zaradi tega – moram reči, da nisem tako prepričan, da je slovenščina res tako težka. 

Če vprašam svoje slovenske prijatelje, zakaj je težek, mnogi bi mi povedali, da je dvojina primer težavnosti slovenščine. Ne se strinjam – čeprav je dvojina res redka stvar med jeziki, ima redno in logično obliko v slovenščini. 

Predvsem težko je sklanjatev, posebno za Neslovane, ker je zelo težko reči eno enostavno stvar brez sklanjatve. Če tujci lahko se učijo slovensko sklanjatev, naslednja težava bo množica parov dovršnih in nedovršnih glagolov. 

Še eno vprašanje: ali je angleščina lahek jezik? Skeptičen sem. Res je, da na začetku je enostaven (en razlog za to: brez sklanjatve je). In vsi slišijo angleščino v medijih. Ampak črkovanje v angleščini je zmedeno in skoraj kaotično. Kje, kako in zakaj naj v angleščini uporabimo člene, je bolj zadeva umetnosti in občutka kot logika ali pravila. Tudi ima jezik tako veliko časov, da ne morejo se strinjati, koliko jih je!

Po mojem mnenju, najbolje bistveno je dostop ene kulture do tujih jezikov. Slovenija ima štiri sosede in vsak od njih ima svoj jezik, in iz druge jezikovne vrste (slovanske, romanske, nemške in ugarske). 

Slovenci razumejo, da morajo govoriti tuje jezike. Res je danes, in vedno je bilo res. 

Nasprotje tega, za večinoma v tako imenovan “Anglosphere” je možno imeti uspešno kariero kot akademik, poslovnež, umetnik ali politik samo z angleščino. 

Na kratkem: slovenščina ni tako težka. Res težko je stališče, da so tuji jeziki nekaj dodatni in ne popolnoma potrebni.

*Prispevek je izšel v Pošopisu, časopisu 31. Poletne šole slovenskega jezika 2012.

Terry Troy Jackson, učitelj angleščine in udeleženec tečajev slovenščine

O sladkem, o grenkem ... okusu (ne)moči

Ali se spomnite občutka v želodcu, ko ste zjutraj odhajali v šolo slabo pripravljeni, vedoč, da boste morda vprašani?

S takšnimi občutki najbrž na izpite iz znanja slovenščine ob sobotah prihajajo tudi tisti tuji državljani, ki potrebujejo uradno potrdilo o tem, da znajo slovensko. Ni jih malo, v zadnjih desetih letih se jih je v Centru za slovenščino zvrstilo dobrih 20 tisoč. 20 tisoč identitet, 20 tisoč različnih slovenščin, 20 tisoč usod … za en sam cilj: opraviti izpit. Ta cilj ima obliko različnih privilegijev: službe, študija, državljanstva. To so tudi glavni razlogi za udeležbo na naših izpitih. No, kakšen nagib je morda tudi erotičen (kot to pogosto velja tudi za obisk tečajev slovenščine), a kaj, ko se tako hitro izgubi v suhoparnih birokratskih postopkih …

Anekdot z izpitov je še in še, grenkih in sladkih. Na primer: kandidat dobi vlogo pacienta pri zdravniku in se začne slačiti (ne-povem-do-kod) – se je pač vživel, navsezadnje to od njega zahteva navodilo … Kandidat po tem, ko ga izpraševalka pozove, naj jo vika, tako pač zahteva situacija, z nekoliko začudenja začne kričati nanjo. Vikati pač v njegovem jeziku pomeni kričati … Ali pa redkobesedna kandidatka, ki – ko z izpraševalko končno najdeta skupno temo pogovora – razloži, kako skuha juho: v vrelo vodo strese vrečko, pomeša pa je!

Ali iz pisarne: kandidat se pride prijavit na izpit s čokolado v upanju, da se bo prikupil komisiji, ali pa mi skuša kandidatka v roke stisniti nekaj evrov, da bo komisija imela za kavico. In gospa, ki prostodušno vpraša, koliko »stane« izpit, v neki (ne-povem-kateri) državi da je tako plačala tudi konzulu …

Cilj je seveda treba doseči, izpit je treba opraviti, ne glede na ceno. In cena je visoka: pogosto precej višja kot 120 evrov, kolikor zares stane izpit. Najvišja je zagotovo takrat, ko ugotovimo, da je »pravega« kandidata na izpitu nadomestil nekdo drug … Zveni znano?

Pred leti je menda obstajal nek espe, kot so ljubkovalno rekli policisti, v katerem so ponujali tovrstne storitve – namreč »nadomestno udeležbo« na izpitu. Ali se je tej storitvi tako reklo tudi uradno, ni znano, me je pa nanjo opozorila policija. Pokazali so mi celo sliko imetnice tega espeja. S kolegi smo jo takoj prepoznali – tisto soboto je bila na izpitu tudi ona. Ko sem pregledovala njen potni list – taka je pač uradna procedura –, mi je ta v paniki padel iz rok. Ženska je bila tudi sicer več kot sumljiva: cel izpit se je skrivoma ozirala okrog sebe, končala je pred vsemi drugimi, VSE je rešila PRAVILNO! Pa jo imamo, sem si rekla. Pa jo imamo, si je najbrž rekel tudi kriminalist, ko jo je, nič hudega slutečo, legitimiral. In se ji nazadnje opravičil. Ni bila prava. Torej, bila je prava, ampak bila je »ona sama«, in ne naša espejevka … Kako strašna je (lahko) moč (avto)sugestije!

Kako strašna je (lahko) moč izpitov in kako strašna je (lahko) nemoč tistih, ki se jih udeležujejo.

Lagala bi, če bi rekla, da občutek moči, ki ga dajejo izpiti, ni sladek. Zato si skušam vsako soboto, ko odhajam na izpite, priklicati tisti grozni občutek v želodcu pred šolo …

dr. Ina Ferbežar, vodja izpitnega centra na Centru za slovenščino kot drugi/tuji jezik

Triki in zadrege

Tole razmišljanje se je začelo na kosilu v restavraciji, ko sem pri eni od sosednjih miz zagledala gostjo azijskega videza. V hipu me je prešinilo, da je to gotovo ena od mojih nekdanjih študentk. Seveda se nisem spomnila imena in posvetila sem se kosilu ... Ob odhodu iz lokala sem šla mimo njene mize in najina pogleda sta se srečala. Spontano sva hkrati izgovorili svoji imeni. Jaz: »O Alin!« In ona: »O, Andreja! A še vedno učiš tujce slovenščino?« − Ja, še vedno. Alin je bila moja študentka pred dvajsetimi leti. Malo sva še poklepetali in potem sem odšla naprej.

Ob tem naključnem srečanju sem se začela spraševati, zakaj si človek nekaj zapomni in drugo pozabi, kot da se mu nikoli v življenju ni zgodilo? Na primer, ljudi, obraze, imena … Nekateri posamezniki s svojo energijo gotovo pustijo trajen vtis. Kaj pa besede in informacije? Kaj lahko narediš, da ti nekaj neizbrisno ali vsaj čim dlje obtiči v spominu? S tem se ukvarjamo tudi učitelji in verjetno ima vsakdo svoje trike. Jaz osebno favoriziram dva: prvi je ponavljanje do nezavesti, drugi pa humor.

Ponavljanje sem najprej preizkusila kot otrok. Pri tem je posebej simpatično, če se neke besedne informacije spravijo v ritem in jih ponavljaš kot izštevanko. Tako sem si za vse večne čase zapomnila nekatere latinske izjeme (idus, tribus, porticus … in tralala naprej), čeprav mi danes te besede ne pomenijo nič. Tudi latinske osebne zaimke sem prepevala kot pesmico in krasno je, ker lahko isto melodijo prenesem tudi na slovenske. Po takem principu lahko v nekaj sekundah kogarkoli naučimo različne končnice, na primer za sklanjanje besed ženskega spola skupaj ritmično črkujemo A-E-I-O-I-O. Mogoče bi lahko organizirali natečaj in podelili nagrade tistim, ki bi si izmislili melodije za težke slovnične vsebine, kot recimo za rabo besede ljudje.

Kot drugo finto sem omenila humor. Zanimivo je opazovati, kaj se študentom zdi smešno. Letos so me fascinirali moji začetniki pri učenju slovenščine. Imeli smo zelooo počasen tempo dela in na voljo malo slovenskih besed, ampak v skupini nikoli ni zmanjkalo smeha. Nekega dne sem jim pokazala ilustracijo velike hiše, v kateri vsak od stanovalcev nekaj počne. Dobili so nalogo, da naredijo stavke in da je vsak človeček iz hiše eden od njih. Smejali so se kot otroci: Hahaha … Edgard je pico. Hahaha … Veronika je zaljubljena …  Podobno sliko so tudi na testu opisali brez težav.

Ko znajo že več, pride do izraza humor, izražen z asociacijami ali besedami. Pri razlagi 5. sklona dvojine in množine, vedno rečem, da gre za prehlajeni sklon, ker se besede končujejo na IH, AH ali EH. In kadar kdo brska po spominu za temi končnicami, jaz samo malo zakašljam in pravilne končnice pridejo na plan.

Ugotovila sem tudi, da si študentje brez truda zapomnijo bedarije, ki jim jih povem, da pridobim njihovo pozornost.  Če je na programu beseda gospa, se navadno pomudim ob bontonu. Povem torej, da je formalno bolj vljudno reči gospa Novak kot gospa Jožica. Potem povem še anekdoto, kakšna naj bi bila gospa Jožica. Moj mož je nekoč imel opravek na nekem uradu, toda tja je prišel izven uradnih ur. Ker je kljub temu želel stvari urediti, je potrkal, vstopil in takoj začel: »Veste, gospa Jožica mi je rekla, da boste gotovo tako prijazni in mi uredili to in to …« Seveda nisem vedela, kdo je ta gospa Jožica, zato mi je mož pojasnil: »Saj veš, vsaka ženska iz pisarne pozna kakšno gospo Jožico. To so gospe srednjih let, oblečene v kostim, imajo trajno in vse zrihtajo …« Seveda je s pomočjo fiktivne gospe Jožice uredil svoj opravek.  Takšno neumnost si navadno vsi takoj zapomnijo.

Torej, ponavljanje in humor, dva trika, stara kot zemlja. Ampak obstaja še učinkovitejša metoda, da neko besedo slišiš samo enkrat in si jo zapomniš za vse večne čase: to je zadrega. Ko sem bila stara 16 let, me je simpatičen Nemec vprašal: »Bist du eifersüchtig?« Besedo sem slišala enkrat in jo še danes znam. Tudi moja študentka Sanja mi je povedala, kako se je mučila v lekarni, da je pokazala kapljice za nos in samo enkrat je slišala besedo kapljice, pa se jo je naučila.

Včasih so zadrege še večje. Neki drugi tuji študentki slovenščine se je zgodilo tole. V Sloveniji je začela poučevati verouk in za pusta so otroci tja prišli našemljeni. Punčki, oblečeni v Piko Nogavičko, je želela dati kompliment: »O, kako lepa Pika Nogavička!« Ampak v besedo Pika, se ji je vrinila črka Č  in … sledila je zadrega.

Hmm … opozarjati ali ne, kaj se lahko zgodi, če namesto skrivnost rečeš sekret? Ali če se dodajo ali izpustijo črke v različnih besedah, kot na primer zadovoljna in dirkati? So zadrege slabe ali koristne? Gotovo je, da so nepozabne.

Andreja Markovič, učiteljica slovenščine na tečajih Centra za slovenščino kot drugi/tuji jezik

in avtorica več učbenikov za učenje slovenščine